Vse bolj se zavedamo, da leta (pre)hitro tečejo. Najverjetneje je to povezano z dnevnim ritmom, ki se pogosto ponavlja. Nekaterih let se spomnimo bolje, drugih slabše, je bilo pa leto 1988 tisto, ki je pritegnilo našo pozornost. Z razlogom: zgodilo se je veliko pomembnih stvari. V Sovjetski zvezi so začeli program gospodarskega prestrukturiranja, ki so ga poimenovali Perestrojka, v Brisbanu v Avstraliji so odprli svetovno razstavo Expo, Nemčija je gostila nogometno evropsko prvenstvo, na katerem je zmago slavila Nizozemska, hurikan Gilbert pa je razdejal Jamajko. Čisto ob koncu leta se je zgodilo še nekaj, o čemer bo govorila naša naslovna zgodba – prvič je bilo v zraku (tovorno) letalo antonov an-225 mriya, ki ima med vsemi največji razpon kril in še danes drži rekord po prepeljani teži 254 ton.
Letalo je bilo izdelano s poslanstvom, da v zrak dvigne raketo iz razreda buran za sovjetski vesoljski program, za razvoj pa so zadolžili Viktorja Tolmačeva. Prvič je bilo v zraku 21. decembra 1988, sprva so načrtovali, da bodo proizvedli dve, a je ukinitev programa Buran leta 1991 prepolovila načrte. Tri leta pozneje so an-225 shranili v hangar, vse dokler se leta 2001 ni znova pojavila želja, da ga potrebujejo v zraku. Še več, napovedali so izdelavo še drugega, a so načrte opustili, saj bi jih financiranje izdelave stalo 300 milijonov ameriških dolarjev. Kljub temu nekateri viri trdijo, da je letalo 70-odstotno narejeno.
Je najdaljše in najtežje na svetu
Osnova an-225 je an-124, le da so število motorjev s štirih povečali na šest, pri pristajanju pa se teža razporedi na kar 32 koles, nekatera je mogoče krmiliti. Nos letala se lahko dvigne, kar poenostavi nalaganje tovora, ki je lahko dolg do 70 metrov, maksimalna vzletna teža pa je 640 ton, kar je na primer več od potniškega airbusa A380. Večkrat sta ga za potrebe prevoza vojaških zalog na Bližnji vzhod najeli kanadska in ameriška vlada, v letu 2009 pa je dobil novo modro-rumeno barvno kombinacijo. Tudi v času covida-19 je bilo večkrat v zraku, saj so iz Kitajske v druge dele sveta prevažali nujno medicinsko opremo. Mere an-225 so impresivne. Dolžinska je 84 metrov, višinska 18,1 metra, razpon kril je 88,4 metra, del posadke je šest ljudi (dva pilota, dva inženirja, navigator in odgovoren za komunikacijo), maksimalna hitrost letala je 850 kilometrov na uro, doseg pa do 15.400 kilometrov. »Kar je pri letalu nekaj posebnega, je to, da nima oken, tako da se človeku ne sanja, kaj se na krovu dogaja. Vzleteli smo v puščavi v Čilu, in ko so se vrata odprla v Boliviji, smo bili sredi džungle,« se spominja potnica Monika Beckfeld, ki je bila na krovu, potem ko je njeno podjetje Hansa Mayer letalo najelo za prevoz delov za gradnjo treh elektrarn.
An-225 je seveda ogromno letalo, najdaljše in najtežje na svetu, nima pa največjega razpona kril. Ker je njegova osnova an-124, so razvoj končali v vsega treh letih. »Krila in motorji so enaki, le da je motorjev šest. Tudi vsi sistemi na krovu in oprema so enaki, kot je identična tudi kabina za posadko,« pravi Andrej Sovenko, letalski inženir, ki je večkrat letel tako z an-124 kot an-225. Na letališko stezo v Kijevu je prvič zapeljal 30. novembra 1988, ko si ga je ogledala množica več tisoč radovednežev. Letala se je oprijel naziv mriya, kar v ukrajinskem jeziku pomeni sanje. Nič čudnega, saj je bil glavni oblikovalec Petr Balabujev Ukrajinec. Toda izbrati ukrajinski vzdevek je bilo v časih komunizma drzno dejanje, zlahka bi ga namreč obtožili nacionalizma. »Občutil sem srečo, da je našim oblikovalcem uspelo kreirati takšno čudežno letalo, ki v zraku nima napak,« je dejal pilot Oleksander Galunenko, ki je z an-225 opravil krstni polet. Zanimivo, da ima dovoljenje za letenje z an-225 zgolj deset pilotov. »Da lahko letim s tem letalom, me navdaja s ponosom, saj je vsega eno na svetu. Med letenjem v trebuhu občutim metuljčke,« pravi kapetan Dmitro Antonov.
Prepričani, da so ga izdelali Američani
Ljudje po svetu so bili nad letalom navdušeni. Junija 1990, ko hladne vojne še ni bilo konec, je pristalo v Oklahomi, da bi se udeležilo letalskega mitinga, množice, ki so si ga želele ogledati, pa so bile nepregledne. »Ljudje so več ur stali v vrsti, da bi se vanj vkrcali in si ga ogledali. Toda vsi so bili prepričani, da so ga izdelali Američani pri Boeingu. Ko smo jim povedali, da ga je zgradil Antonov, nihče ni vedel, kje leži Ukrajina,« se še spominja Galunenko. An-225 se je potem na svetovni turneji ustavil še v Pragi, Vancouvru, Montrealu, Dubaju, Singapurju, Columbusu in Las Vegasu. Po 339 poletih in 671 urah v zraku so ga aprila 1994 prizemljili in mu odstranili motorje. Toda po sedmih letih so ga znova potrebovali, kjer koli že pristane, pa so ljudje navdušeni.
Najem an-225 je drag tudi zato, ker šest motorjev pokuri do 22 metričnih ton goriva na uro letenja, cena prevoza tovora v Ameriko ali Avstralijo pa praviloma preseže 1,5 milijona dolarjev. »Najem an-225 je približno 40 odstotkov dražji od najema an-124 in stane med 55 in 60 tisočaki na uro,« pojasnjuje poznavalec obeh letal Dmitri Grišin, zato ne čudi, da strank, ki si najem lahko privoščijo, ni veliko. V povprečju tako vsako leto opravijo od 10 do 12 poletov. Ne glede na to gre za posebneža, ki pa bo množice navduševal še dolgo, saj je njegova življenjska doba ocenjena na 45 let oziroma do leta 2033. Veliko rekordov lahko še poruši.
