Eno izmed prizorišč intervencije v času zamišljenega potresa je bilo tudi območje nedokončanega nakupovalnega središča Stožice. Po scenariju se je močan potres zgodil minuli ponedeljek, stekli so postopki za aktiviranje mehanizma EU za mednarodno pomoč. Naslednji dan so se pridružile enote iz Madžarske in Hrvaške, ki so sodelovale pri reševanju. Avstrijci so skrbeli za izdelavo začasnih bivališč na hipodromu Stožice, Italijani pa za podpiranje stavb po potresu. Reševalci so se na različnih deloviščih urili v sprejemu mednarodne pomoči, ocenjevanju stanja in poškodovanosti objektov, postopkih iskanja in reševanja ter zagotavljanju nujne medicinske pomoči. Vsak dan so aktivirali tudi lokalne gasilce, ki so bili na voljo intervencijskim ekipam. »Vaje na terenu so namenjene reševanju iz ruševin. Eden glavnih ciljev je, da se vaja izvede varno in zdravo brez resničnih poškodb,« pojasni Marko Zibelnik, glavni odgovorni za varnost celotne vaje.
Prvi cilj čim hitrejša evakuacija ljudi
Če se bo zares zgodil potres v Ljubljani, največji izziv ne bodo prebijanje, izdelava odprtin, triaža in druge reševalne aktivnosti, ampak koordinacija intervencijskih akterjev. »V veljavi so mednarodne smernice reševanja med potresi. Morda za koga ni logično, da se pri reševanju iz ruševin najprej rešuje tiste, ki so najlažje dostopni, medtem ko tisti, ki so težje poškodovani in je do njih težje priti, ostanejo za konec. Kritični čas poskušamo čim bolje izkoristiti zaradi nevarnosti popotresnih sunkov,« pravi Zibelnik. Požar je običajno omejen na določeno območje, medtem ko nepredvidljivost potresa zadene širše. Prva stvar, ki jo morajo ljudje storiti ob potresu, je, da se čim prej umaknejo iz objektov. Prvemu sunku lahko sledi še močnejši, zato je nujno, da ne uporabljajo stopnic ali dvigal. Če evakuacija ni mogoča, so za zavetje v stavbah najvarnejše nosilne konstrukcije. Potem pridejo na vrsto reševalci, ki s svojimi tehničnimi posegi pripravijo odprtine, da pridejo do ujetih ljudi.
Ključen del pri intervencijah so psi reševalci. »Psi zaznajo vonj pogrešanih več 10 metrov daleč in so nepogrešljivi pri iskalnih akcijah ter reševanju. Z aparaturami ne moremo priti do pogrešanih in jih locirati. Psi pa zelo natančno odkrijejo, kje so,« razloži Robert Anžič, vodja ekipe kinologov iz zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije. »Za psa je prav tako nevarno kot za človeka. Poznamo opozorilne signale. Če pri sedanjem reševanju trikrat zapiska torba, se umaknemo, pokličemo psa in gremo. Če je teren nestabilen, se lahko poruši.«
Med dežjem, prahom in ropotom
Žiga Schäffer, gasilec pri gasilskem društvu Ljubljana mesto, je ležal z odprtim zlomom golenice, ki so mu jo namaskirali sodelujoči iz Rdečega križa Slovenije. Večkrat se je že znašel v vlogi tako imenovanega markiranta, torej osebe, ki v reševalnih simulacijah igra ponesrečenca. »V kakšne vloge se lahko zelo dobro vživim. V tem primeru pa ne vem, kakšna je bolečina ob tej poškodbi. Danes nisem bil najboljši. Enkrat smo imeli vaje v Črnučah. Šlo je za delovno nesrečo, pri kateri je bil prisoten alkohol. Takrat sem naredil veliko nereda, reševalcem sem kopal po torbah z medicinsko opremo, jih motil, govoril nespodobne besede.« Trajalo je dobri dve uri, da so se med izvedbo vaje reševalci prebili čez ograde. Med vsem ropotom in prahom so ga na koncu rešili s strokovnim pristopom, pove navidezni ranjenec: »Med tem časom sem o dogajanju razmišljal s svojega profesionalnega vidika, kako deluje njihovo orodje. Sem namreč inženir strojništva. Vmes so imeli nekaj težav z vzpenjanjem, ampak nisem smel pomagati.«
V prihodnje bo poleg urjenja v reševanju med potresom v Ljubljani pomemben predvsem premislek o primernosti nekaterih stavb in njihovi zaščiti pred tovrstno naravno nesrečo. »Kar nekaj je objektov, za katere si ne želimo, da bi prišlo do česa resnega, ker bi bilo reševanje zelo težavno,« zaključi Marko Zibelnik.
