V Valove nevedni bralec zabrede skozi simbolno alegorijo križevega pota, ki se razpre v še zabrisan, kodiran homoerotični spolni akt, trn v peti »za tedanjo tradicionalno, stereotipno in ozkogledno urugvajsko družbo«, kot beremo v spremni besedi Santiaga Martína. Če sta erotika in ljubezen med dvema ženskama v začetnih pesniških zbirkah še nekoliko sramežljivi, se v poznejših pesmih odpreta »kot vulva«, »kot slanost morske školjke med nogami«, in se izlijeta v najčutnejše in najlepše erotične pesmi. Pesnica vidi sebe v tradiciji Sapfo, Virginie Woof in podobnih sopotnic, ki jih v pesmi Genealogija imenuje »nenavadni primerki raznotere žilnatosti«. Ena najmočnejših tematskih niti pričujoče poezije so močne samosvoje strastne ženske – posameznice na eni strani in zlorabljene, zatrte ženske še vedno patriarhalnega sveta na drugi.

Avtorico je v življenju zaznamovala izguba domovine, pobeg iz Urugvaja zaradi političnega aktivizma, naselitev v Španijo, od tam začasni umik v Francijo pred Francovo diktaturo in življenje »v več kot sto različnih hotelih« po vsem svetu. Tudi to izkušnjo izgnanstva avtorica pogosto ubeseduje v svoji poeziji – slednja preteče številne registre, od hrepenenja do sprijaznjenja, ki demistificira pojme, kot so identiteta, korenine in domovina: »Itaka obstaja / če je ne dobiš nazaj.« Pesnica, »zmeraj v prehajanju«, svoj edini dom najde v pisanju: »Moj dom je pisava / naseljujem jo kot ognjišče / zablodele hčere.«

V zadnjem obdobju se v pesmih Cristine Peri Rossi pojavljajo tudi duhoviti in ironični podtoni, s katerimi pesnica relativira lastni jaz in »resnico« o sebi, denimo ko se pokaže v luči zvesto-nezveste ženske, ki ob enakem početju, ob poslušanju enega in istega komada, vsakič sedi ob novi ljubimki. V pesmi Duhovna izkušnja pa zafrkljivo zapiše: »Doživela je duhovno izkušnjo / – je rekla – / ob kateri so postali smešni in plehki / vsi orgazmi. / Pomislila sem, da zato ni treba v Indijo / zadostuje, da prideš v menopavzo.« Kljub življenjskim vzponom, padcem in nepravični politiki vsakdana v poeziji z »glasom osvajalcev« pesnica prisega na ljubezen in lepoto, ki bo/bi »izbrisala grdo sveta«.

Cristina Peri Rossi – nagrajenka Španskega društva pisateljev, prva ženska, ki je prejela nagrado za poezijo Fundacije Loewe, in hkrati tudi dobitnica iberoameriške nagrade za književnost José Donoso – je izjemen pesniški glas, ki si je vsekakor v slovenščini zaslužil tudi knjižno predstavitev, čeprav je žal prevodne poezije v slovenskih knjižnih zbirkah vse manj. Prav zato mora biti izbira avtorjev in pesmi toliko bolj premišljena in tehtna.