Družinsko podjetje je ustanovil Jože Zoran, ki je posel začel z dejavnostjo razžagovanja hlodovine kot garažno podjetje leta 1990 v zelo omejenem obsegu in majhnem prostoru. Postavil je manjšo žago, na kateri je bilo delo zgolj ročno. Z ženo Betko sta še vedno vsak po 50-odstotna lastnika. Za največjo prelomnico šteje leto 2017, ko se je v podjetju zaposlila hči Kaja Zoran, ki se je vrnila z desetletnega študija in dela v tujini. Z njenim znanjem in izkušnjami je rast podjetja postala bliskovita. Leta 2018 je družinsko podjetje Solis Timber vložilo pet milijonov evrov v avtomatizacijo in najsodobnejšo opremo. Število zaposlenih se je v štirih letih povečalo z deset na trideset.
Z naložbo povečali zmogljivosti
»Projekt je bil zasnovan po modelu velikih nemških in avstrijskih žag, prilagojen za slovenske razmere. Zdaj razžagamo 55 tisoč kubičnih metrov lesa, leta 2017 smo ga le 30 tisoč. Z naložbo smo povečali zmogljivosti za do sto tisoč kubičnih metrov. Naša panoga je izjemno kapitalsko intenzivna in stalna vlaganja so nujna za obstanek. V prihodnjih dveh letih načrtujemo vlaganje v še večjem obsegu,« je pojasnila Kaja Zoran. V žagarstvu so potrebna nenehna vlaganja v tehnologijo, veliko kapitala je vezanega tudi v zalogah surovin in zalogah končnih izdelkov. Solis Timber z opremo dohiteva najzmogljivejše evropske žage, kar je treba pripisati avtomatizaciji, digitalizaciji in optimizaciji proizvodnje.
Med konkurenčnimi prednostmi podjetja pred evropskimi žagami so tudi pristanišči v Kopru in Trstu ter neposredne železniške in cestne povezave s pristanišči. Večino surovine prepeljejo po železnici, medtem ko gredo končni izdelki do kupcev predvsem z ladijskimi zabojniki. Izvozijo 90 odstotkov izdelkov v več kot 30 držav po svetu. »Kupci prihajajo z vsega sveta. Na ameriške in azijske trge prodajamo les za konstrukcije. Izdelki po meri gredo predvsem na Japonsko, v Singapur in Hongkong. Želimo predelati čim več iglavcev in jim dodati še več dodane vrednosti. Izdelke skupaj s strankami skrbno načrtujemo, da dobijo točno to, kar potrebujejo. Deske oplemenitimo s sušenjem, skobljanjem in sortiranjem. Načrtujemo zagon proizvodnje križno lepljenih plošč za uporabo v leseni gradnji, ki je danes zelo zaželena. V naši proizvodnji praktično ni odpadkov. Tudi lubje, ki ga izločimo že v prvi fazi proizvodnje, uporabimo kot gorivo v naši kotlovnici, ta pa dovaja toploto za sušenje lesa,« je povedala Kaja Zoran.
Da pride prava deska do pravega kupca
»Slovenski les je eden najkakovostnejših, mi pa se tega premalo zavedamo. Najti je treba trg, ki mu takšen les ustreza. Tako pride prava deska do pravega kupca. Iz slabe hlodovine ne moreš delati dobrih izdelkov, iz dobre pa bi bilo škoda delati slabe,« je prepričana Kaja Zoran. Podjetje podpira krožno gospodarstvo. Največ hlodovine poskušajo kupiti v svoji okolici oziroma Sloveniji, ker pa je letos hlodovine doma primanjkovalo, so bili prisiljeni večinski del uvoziti iz Nemčije, Češke, Italije in drugih držav. »Z vidika krožnega gospodarstva je vsako posekano drevo vir za izdelke in materiale, ki temeljijo na obnovljivih virih in jih je mogoče ponovno uporabiti in reciklirati. Proizvodnja lesa in lesne biomase je le ena od funkcij, ki jih zagotavljajo gozdni ekosistemi. Gozdovi nam vse to zagotavljajo le, če z njimi gospodarimo trajnostno,« zaključuje Kaja Zoran.
