Vsako cepljenje lahko ima neželene posledice in jih tudi ima. Posledice so lahko takoj vidne ali se pokažejo kasneje v težavah in boleznih, ki jih težko dokazujemo le kot neposredno posledico cepljenja, zato niti tovrstna statistika ne more biti natančna. Torej je treba jasno in na glas povedati, da je cepljenje določeno tveganje, za katero se mora vsakdo sam odločiti, ali ga sprejema ali ne. Odgovornosti za posledice (tudi obveznega cepljenja) ne more prevzeti nihče drug kot tisti, ki se cepi. Namreč, niti farmacevtske družbe niti država ne morejo prevzeti odgovornosti za neljube posledice, saj odgovornosti tehnično ne morejo prevzeti. Le kako bi kdo prevzel odgovornost za tvoje zdravje ali celo smrt? Bodo plačali svojcem? Moje zdravje in morda smrt nista naprodaj, to niso procenti, niti to ni denarna protivrednost. Enostavno ni naprodaj. Po podatkih o zahtevanih odškodninah za smrt pacientov v novogoriški bolnišnici lahko ocenimo, da je naše življenje ali življenje naših otrok ocenjeno na nekje med 15.000 in 20.000 evri. Izredno poceni, tako za državo kot farmacijo.

Trditev, da koristi pretehtajo škodo, je nelogična, nesmiselna in neetična. Vsekakor bi veljala, če bi šlo za smrtonosne bolezni kot denimo črne koze. V primeru, ko določena bolezen ne pomeni avtomatično smrti, pa takšna trditev nima nobene legitimacije. Še najmanj pri covidu, kjer je jasno, da mladim skoraj ne škoduje in da so problem le starejši občani. Siljenje mladih oseb v cepljenje s cepivi, ki so slabo preizkušena in katerih potencialnih učinkov na dolgi rok še ne poznamo, je popolni nesmisel, mladi bodo dobili imunost s prebolevnostjo, če bodo zboleli. Strašenje, da mladi po prebolevnosti covida lahko zbolijo za večorganskim vnetnim sindromom, je strokovno nekorektno, saj za enakim sindromom lahko mladi zbolijo tudi po navadni virusni infekciji, kar je splošno znano in se tudi kar naprej dogaja, brez covida.

Torej bi bilo logično in z argumenti podprto, da se država in strokovna javnost zavzemata predvsem za cepljenje vseh starejših oseb, saj te polnijo bolnišnice in intenzivno nego. Če se starejše osebe ne cepijo, pomeni, da prevzemajo odgovornost za slab potek morebitne bolezni covid na svoja pleča in da se morajo tudi drugače obnašati, torej da ne hodijo na prireditve z več osebami, ne smejo v avtobus ali restavracijo ali nakupovalno središče, tveganje je njihovo in od nikogar drugega. Cepljenje mladih nima nobene povezave s smrtnimi primeri starejših, doslej so mladi umirali le zaradi cepiv, ne zaradi bolezni, starejši pa pretežno zaradi necepljenja in bolezni covida, ob praviloma dodatnih drugih zdravstvenih težavah.

Zajezitev širjenja covida z načinom PCT ima dobre namene, a slab rezultat in vprašanje smiselnosti. Namreč, vse tri skupine lahko kljub dokazilom PCT zbolijo in širijo bolezen, zato je ta zahteva nelogična in le povzroča gnev in nejevoljo. Tisto, kar dejansko lahko zmanjša hitrost širjenja bolezni, so preventivni ukrepi, ki jih vsi dobro razumemo in spoštujemo in so tudi logični in razumljivi. Lep dokaz o tem, da odstotek cepljenih ni ključen, je Izrael. Še domači primer: skupina upokojencev je šla na izlet z avtobusom, vsi so imeli dokazilo PCT. Rezultat: polovica udeležencev se je na izletu okužila. Trenutno pač ni pravi čas, da bi starejši ljudje hodili na tovrstne izlete.

Sedaj je čas, da se vsi starejši takoj cepijo ali samoizolirajo in da se vsi držimo samozaščitnih ukrepov ter da z zahtevami PCT ne pritiskamo na nikogar, saj bo v primeru okužbe vsak prevzel odgovornost za razplet bolezni na svoja pleča.

Bojko Jerman, Dolsko