Boney M je bil izum Franka Fariana, nemškega pevca, komponista in producenta, ki je v mladosti poskušal z rock'n'roll glasbo, iz katere je pozneje presedlal v šlager popevke. A vedno je imel rad glasbo temnopoltih. Leta 1976 je izdal skladbo Baby do you wanna bump, ki jo je podpisal s psevdonimom Zambi in v celoti posnel sam. Dejansko gre za skladbo Al Capone jamajškega ska prvaka Princea Busterja. Taistega, ki je s skladbami, kot sta Madness in One step beyond, vplival na angleško ska sceno v osemdesetih.

V vseh skladbah Boney M globok moški glas pripada Farianu in ne Bobbyju Farrellu, ki se je v javnih nastopih pojavljal kot moški vokalist oziroma plesalec. Farrell, ki je z Arube kot mornar najprej priplul na Norveško, kjer je ugotovil, da je lahko DJ v diskotekah, kar ga je pripeljalo na Nizozemsko in nato v Nemčijo, kjer ga je opazil Farian, je bil v Boney M le del predstave. Vendar je po njegovem odhodu zasedba vseeno začela razpadati. S Farianom sta se sprla leta 1981, potem pa se je Farrell preselil v Skopje, kjer se je poročil z dekletom iz Šutke, tamkajšnjega romskega naselja. Umrl je leta 2010 v Petrogradu.

V živo niso zveneli slabo

Ko je skladbi Baby do you wanna bump nepričakovano uspelo, je za Fariana nastopila težava. Treba je bilo na televizijo, za to pa je potreboval zasedbo, ki bi na plejbek odpirala usta. S tem namenom je sestavil vokalni kvartet iz Farrella in treh britanskih Jamajčank. K Maizie Williams, ki je v Nemčiji poskušala kot fotomodel in pevka, je Farian pristopil sredi belega dne v restavraciji, z vprašanjem, ali zna peti. Ker po njegovem mnenju njen vokal ni bil primeren za to zvrst glasbe, ji v studiu potem sicer ni dovolil peti. Vse vokale na studijskih posnetkih so za Boney M odpeli Farian, Marcia Barrett in Liz Mitchell. Podobno kot Williamsova sta tudi oni dve iz jamajških družin, ki so se v začetku šestdesetih priselile v Anglijo, sami pa sta šli naprej poskusit srečo v Nemčijo. Mitchellova je najprej nastopala v nemški različici muzikala Hair, kjer je nadomestila Donno Summer, potem ko je ta odšla na solo pot, pela pa je tudi pri Les Humphries Singers, hipijevskem zborčku, ki je leta 1976 nastopil tudi na Evroviziji. Tudi Barettova je bila sprva zboristka oziroma je pela spremljevalne vokale šlager pevcem, kakršen je bil Karel Gott, sicer Čeh, znan tudi kot prvi interpret skladbe Čebelica Maja.

Težko je reči, da je bil Boney M lažna skupina. Williamsova in Farrell sta pela v živo, pa še tri spremljevalne vokale so imeli v ozadju, tako da niso zveneli slabo. Vse to je Farian v tistih časih tudi javno povedal in nihče se ni razburjal. Bolj se je uštel pozneje s fantovskim duetom Milli Vanilli, ki je leta 1990 prejel grammyja za najboljšega novinca, a se je potem, ko se je ob javnem nastopu zataknila matrica posnetka, izkazalo, da sta pevca zgolj marioneti, ki odpirata usta na plejbek. Nekaj let po aferi je Farian izjavil: »Ko sta dobila grammyja, nisem bil navdušen. Zavedal sem se, da to napoveduje težave in da bodo zadeve ušle izpod nadzora.« Milli Vanilli je bil torej zgolj spodletel poskus nadaljevanja koncepta Boney M, ki je v dvanajstih letih delovanja nanizal serijo avtorskih hitov, kot so Daddy Cool, Ma Bakker, Belfast, Rasputin, El Lute, pa tudi priredbe Sunny, Rivers of Babylon, Brown girl in the ring, Hooray! Hooray! It's a holi-holiday in Gotta go home.

Ribiči privolili v delitev imena

Abba so bili drugačna zgodba. Moški del zasedbe, torej kitarist Björn Ulvaeus in klaviaturist Benny Andersson, sta bila zvezdnika že v šestdesetih. Ulvaeus s folk akustičarji Hootenanny Singers, Andersson pa s Hep Stars, ki veljajo za največji švedski bend šestdesetih. Njihovi Kameleoni in Mladi levi v enem. Ulvaeus je letnik 1945, Andersson pa 1946. Že za časa Hep Stars sta začela komponirati skupaj, leta 1970 pa sta posnela album. Andersson je bil tisti čas že v zvezi z rdečelaso Frido Lyngstad, ki je bila zmagovalka državnega tekmovanja mladih talentov, medtem ko je Ulvaeus postal partner svetlolase Agnethe Fältskog, ki je prav tako imela za sabo samostojen uspeh. Pri 18 letih (kot letnik 1950) je z lastno skladbo zasedla prvo mesto švedske lestvice. Abba je tako nastala kot švedska superskupina.

Andersson in Ulvaeus sta od leta 1969 do 1974 redno pošiljala skladbe na švedsko tekmovanje za pesem Evrovizijo, obenem pa sta zakonska para vedno bolj sodelovala. Po štirih letih sodelovanja so se preimenovali v Abbo, kar pa je bila tudi znamka švedskih ribjih konzerv. Ribiči so privolili v delitev imena, rekoč: »Dobro, vse dokler nas ne sramotite s svojim početjem.« Leto zatem so s skladbo Waterloo zmagali na Evroviziji, do leta 1976 oziroma angleške verzije skladbe Fernando pa so postali globalne zvezde.

Ko so se leta 1976 pojavili Boney M, so že uveljavljenim Švedom predstavljali izziv. Člani zasedb so se sicer zasebno razumeli in si tudi delili odre, redno pa so se preganjali po lestvicah. Predvsem evropskih. Kot je dejala Maizie Williams: »Kadar smo bili na lestvici prvi mi, so nas izrinili oni in obratno. A dejansko je čast, da se nas sploh primerja z njimi, kajti Abba je bila največja.« Brez dvoma. Medtem ko je Boney M skupno prodal okoli 100 milijonov nosilcev zvoka, jih je Abba 386 milijonov, kar je neprimerljivo.

Pester nabor

Za kraljico diska velja Donna Summer, Američanka, ki je leta 1969 iz ZDA prišla v Nemčijo nastopat v muzikalu Lasje in na tak način spoznala italijanskega producenta Giorgia Moroderja, imenovanega oče diska. Tudi Moroder je srečo najprej iskal v Nemčiji, kajti po rodu je Južni Tirolec, njegovo prvotno ime pa je Hansjörg. Tudi Summerjeva je bila najprej mišljena z nemškim imenom kot Donna Sommer, vendar je pri tiskanju plošče prišlo do napake, ki je nato obstala. Disko prvenstvo Moroderja in Summerjeve je nesporno. Vendar pa je zaradi večglasne sestave prav Boney M razumljen kot prva možna alternativa oziroma najbolj neposreden tekmec Abbe izmed vseh izvajalcev, ki so tvorili žanr evrodiska. Nabor teh pa je pester.

Ob že omenjenih se med znamenitejše izvajalce žanra štejejo še francoski Dalida, Amanda Lear in duo Ottawan, nemško-nizozemsko-madžarsko-južnoafriška zasedba Dschinghis-Khan, Angleži Eruption, nad katerimi je prav tako bedel Farian, španski duo Baccara, ki s hitom Yes sir, I can boogie zaseda deveto mesto najbolj prodajanih malih plošč vseh časov, kot tudi jugoslovansko-nemška zasedba Silver convention, ki se je lahko spomnimo po hitih Fly, Robin, fly in Get up and boogie. Prva skladba je leta 1975 prejela grammyja, obe pa sta avtorstvo Silvestra Levaja, klaviaturista in komponista iz Subotice, ki se je v začetku sedemdesetih preselil v München.

Evrodisko, ki je nastal potem, ko je uspelo zasedbi Abba, je nasploh razumeti kot žanr, v katerem je neangloameriškim avtorjem uspelo s predelavo angloameriške glasbe, ki so jo poleg Evrope prodali tudi v Anglijo in Združene države Amerike.