Mislim pa, da nas je kar veliko, ki menimo, da bodoči mandatar za sestavo vlade ne bi smel biti noben od sedanjih predsednikov strank. Najprej zato, ker bo večkrat v dilemi, ali sprejeti ukrep, ki bo dober za državo, ali tistega, ki bo dober za stranko in njene podpornike. Kot tudi kaže preteklost (da ne govorimo o sedanji diktaturi ene stranke), so se večkrat sprejemale odločitve, ki niso bile najboljše za družbo – so pa bile za stranko. Večkrat gre za dva različna interesa – čeprav na dolgi rok, bodo volilci nagradili stranko, ki bo pokazala, da je sposobna sprejeti odločitev, ki je boljša za družbo in je pri tem pozabila na lastni interes. Volilci niso tako pozabljivi, kot se včasih zdi.

Drugi razlog je, da premier mora imeti »avtoriteto«, ki pa temelji na znanju in izkušnjah, še zlasti na področju ekonomije, številk, financ – ker s tovrstnimi argumenti lahko prepriča druge stranke, poslance, volilce… Vsi smo namreč občutljivi za »hladna dejstva« – finance, ekonomske kazalce, denar, ki ga dajemo v proračun, okolje itd. Sedanji predsedniki strank so dobri teoretiki ali praktiki (in prav je da, se teorija in praksa združi), vendar so nekako enakovredni, zato noben od njih ne bo mogel nastopiti z avtoriteto (kot je zgoraj navedena), ki pa je v določenih situacijah, ko je treba presekati gordijski vozel, potrebna.

Če premier ne bo avtoriteta pri argumentih, bo sodelovanje, prepričevanje v primeru gordijskih vozlov temeljilo na »trgovanju« (v slogu vi glasujte za naš predlog, mi bomo pa za vašega itd.) – in rezultat trgovanja ne bo dober za državljane.

Majda Koren, Ljubljana