Na terasi bara na Glinškovi ploščadi je bilo minulo soboto še posebej živahno in družabno. Za mizo so sedeli 83-letna stanovalka, babica devetih vnukov, ki vsak dan obišče fitnes studio, prav tako še sede za volan, gospod, ki se je pred leti iz naselja preselil na obrobje Ljubljane, pa vendar vsako soboto na terasi z nekdanjimi sosedi spije pivo, in lastnik lokala, ki je s seboj prinesel kup fotografij, ki so pripovedovale zgodbo o ljudeh in življenju v blokovskem naselju.

Vsi trije Bežigrajčani so bili poslušalci namiznega gledališča, ki je v naselju BS7 potekalo v sklopu večletnega mednarodnega projekta Ambasadi – dialog dveh evropskih sosesk, platforme izmenjav inovativnih umetniških pristopov številnih evropskih partnerjev, ki pilotsko uvaja nove formate kulturno-socialnega dela v soseskah. Omenjeni projekt je prav tako del programa kandidature Ljubljane za EPK 2025.

Si ob Mucherjevi ulici želijo garažno hišo?

Kot je povedal Grega Močivnik iz KUD Ljud, ki je poskrbel za izvedbo namiznega gledališča, je bil odziv dan prej, v petek, prav tako nad pričakovanji. »Gledališče je namenjeno do največ desetim ljudem. V petek smo poleg druženja v parku predstavo v večernih urah odigrali še v stanovanju na Bratovševi ploščadi. In tudi tu se je odprla debata o življenju nekoč in danes,« je povedal Močivnik in razložil, da se namizno gledališče dogaja na mizi in za mizo, kjer se ustvarja prostor za dialog med ustvarjalci, v našem primeru med igralcema in gledalci, ki so za mizo.

Igralca – k projektu so povabili Uroša Mačka iz Slovenskega mladinskega gledališča in Zalo Ano Štiglic iz ljubljanskega Lutkovnega gledališča – začneta s 15-minutnim prizorom, ki se nanaša na perečo temo, povezano s sosesko. »Temo smo izbrali na podlagi intervjujev, ki smo jih opravili pred dvema letoma z ljudmi, ki živijo tu in so bili pripravljeni povedati, kaj jih moti. Od težav z upravnikov do pomanjkanja volje pri kidanju snega v zimskih mesecih, prav tako pogrešajo več medgeneracijske povezanosti,« je razložil Močivnik in med sprehodom do novega prizorišča dodal, da je tema zaigrane igre izmišljena, se pa nanaša na strah nekaterih stanovalcev, da bi pod parkom ob Mucherjevi ulici zgradili garažno hišo in posekali nekaj dreves ter zmanjšali zelene površine.

Mladi vidijo sosesko drugače

Na koncu dialoga med igralcema, ki poteka v živahnem tonu, prevzame besedo režiserka igre in moderatorka Vida Cerkvenik Bren, ki na gostitelja naslovi besede: »Kaj pa vi mislite o tem?« Tako odpre prostor za razpravo. Tokrat so za mizo namiznega gledališča na vrtu hiše ob Dunajski sedeli srednješolci, gostiteljica Terra Ferro Seliškar in njena sošolca iz osnovne šole Urška Musek in Voranc Bricelj. Slednji je priznal, da so časi danes drugačni, kot so bili po pripovedovanju starejših nekoč. In da se sam zaradi številnih obveznosti ne utegne bolj angažirati v skupnosti.

»Kljub vsemu se rad ustavim in poklepetam s starejšimi sosedi, pred štirinajstimi dnevi sem sosedi pomagal iz trgovine prinesti vrečke,« je dejal Voranc. Tudi dekleti sta ga pri tem podprli, hkrati pa izpostavili, da so park z otroškimi igrali sami že prerasli, prav tako, da so ga zadnja leta že tudi prenovili. Tudi piknikov s sosedi, ki so menda tam potekali nekoč, njihova generacija ni več doživela. Kot je povedala Terra Ferro Seliškar, je bila volja predvsem starejših ljudi, da se pred bloki odstranijo klopce, da na njih ne bi posedali in klepetali mladi. »Samo da nam miz za namizni tenis ne vzamejo. To je prostor, ki ga po šoli zasedajo učenci od sedmega do devetega razreda,« je v smehu priznala Terra.

Po dobri uri debate, ki je med drugim načela teme o odnosih med mladimi, njihovi pripadnosti soseski in povezovanju s starejšimi, pa so se najstniki strinjali, da živijo v soseski, ki vsekakor dopušča še veliko več povezovanja in medgeneracijskega druženja. Seveda ob pomoči ljudi, ki bi znali generacije ponovno povezati.