Čeprav je na nedeljskih volitvah socialdemokratska stranka SPD z Olafom Scholzem za poldrugo odstotno točko prehitela krščansko-demokratsko unijo CDU/CSU Armina Lascheta, v Nemčiji prevladuje prepričanje, da tako tesen rezultat ne predstavlja jasnega mandata volilcev socialdemokratom za sestavo vladajoče koalicije. Stranke so včeraj pretresale rezultate volitev, na katerih so od šestih, ki so se uvrstile v parlament, boljši rezultat glede na volitve leta 2017 dosegle SPD in dve odločilni stranki za sestavo nove koalicije: liberalci (FDP) in Zeleni.
Prav zaradi dejstva, da so krščanski demokrati izgubili podporo, Scholz še odločneje vztraja, da so mandat za sestavo nove vlade dobili zgolj v SPD. Laschet namreč trdi, da je tudi CDU/CSU dobila mandat za sestavo koalicije, v katero prav tako vabi FDP in Zelene. Nekoliko se je Laschet včeraj potem sicer popravil, ko ga je vodja sestrske stranke CSU Markus Söder vnovič opomnil, da mandat za sestavo vlade dobi zgolj najmočnejša stranka na volitvah. Tako zdaj ne govori več o mandatu, pač pa o pripravljenosti CDU/CSU za oblikovanje koalicije s strankami, ki si skupaj z njimi želijo vladati.
»Nemčija je vedno imela koalicijske vlade, ki so bile stabilne,« pa je Scholz včeraj posredno zavrnil Lascheta tudi zato, ker je ta po največjem volilnem porazu CDU/CSU po letu 1949 oblikovanje vlade pod vodstvom krščanske unije omenjal kot poroštvo za njeno stabilnost.
Velika koalicija kot izhod v sili?
Polemika okoli interpretacije volilnega rezultata je povezana predvsem s postavljanjem strank na pogajalske položaje pred začetkom pogovorov o oblikovanju koalicije. Začele so tudi že z imenovanjem ekip za uvodne pogovore, na katerih bi še pred morebitnimi koalicijskimi pogajanji preverili, ali so sploh koalicijsko kompatibilne. SPD in CDU/CSU bosta pogovore s FDP in Zelenimi očitno vodili vzporedno. Skupna želja strank sicer je, da bi vse skupaj potekalo hitreje kot leta 2017, ko se CDU/CSU, FDP in Zeleni po dveh mesecih pogajanj niso odločili za oblikovanje jamajške koalicije. Naknadno dogovarjanje CDU/CSU in SPD o ponovni veliki koaliciji se je nato zavleklo čez silvestrovo, o koalicijski pogodbi pa so se dokončno dogovorili šele več kot štiri mesece po volitvah.
Oblikovanje velike koalicije se tudi tokrat omenja kot izhod v sili, če bi propadli obe drugi možnosti – ali semaforska koalicija pod vodstvom kanclerja Scholza ali jamajška pod vodstvom Lascheta. Toda Scholz se že več tednov izreka proti veliki koaliciji. Pred začetkom preliminarnih pogovorov s FDP in Zelenimi je bil povsem jasen, da velika koalicija (ta bi imela sicer manjšo večino v parlamentu kot potencialni tričlanski koaliciji) zanj ni opcija. Laschet je bil včeraj glede ponovitve velike koalicije manj kategorično proti kot njegov protikandidat na volitvah. Dopustil je namreč tudi to možnost, pri čemer bi v takšni koaliciji prevzel mesto podkanclerja.
Medsebojno kompatibilnost bodo preverjali tudi FDP in Zeleni
Toda SPD bo pogovore sedaj peljala v drugo smer – proti edini tričlanski koaliciji, ki ji je po hudem padcu podpore stranki Die Linke na razpolago. Koalicijska pogajanja si želi skleniti še pred novim letom. Eden izmed argumentov za hitro oblikovanje vlade – v času medvladja v Nemčiji načeloma ne sprejemajo večjih odločitev – je tudi predsedovanje skupini G7 prihodnje leto.
Eno ključnih vprašanj za morebitno tričlansko koalicijo pa je, ali bodo Zeleni in FDP ob različnih programskih izhodiščih glede hitrosti prilagajanja gospodarstva ukrepom proti podnebnim spremembam ter davčnih in socialnih vprašanj lahko dosegli strinjanje o ključnih prednostnih nalogah. Vodja FDP Christian Lindner prav zato na pogovore pred preliminarnimi koalicijskimi pogovori vabi predstavnike Zelenih. Semaforske koalicije s SPD Lindner ne izključuje, a ocenjuje, da se bo o njej težko dogovoriti, pogovarjati pa se je pripravljen tudi s CDU/CSU. Pri Zelenih, kjer se bodo pogovarjali tudi s CDU/CSU, pa prednost dajejo semaforski koaliciji.
