Če se ozremo nazaj in poskušamo narediti revizijo, če pogledamo Obamovo administracijo, pa Bushevo, ki je vse to začela, vidimo, da ni med njimi prav nobene razlike. Ja, diplomati govorijo o humanitarnih intervencijah, o vojski govorijo kot o humanitarcih, ki nesejo vrednote na drugo stran sveta in jim potem tam ameriški diplomati dodajo še več, zvežejo v nekakšen verbalni buket, če lahko temu tako rečem. Če pa stvari gledaš na terenu, vidiš, da je ta šopek samo razglednica, fotografija, ki je v času družbenih omrežij videti fino na instagramu, v resničnem življenju pa je ravno nasprotno.
Vsaka administracija je vojsko poslala kamor koli že in na kakršno koli intervencijo zato, da je zorala ledino za ameriške gospodarske in strateške interese. In že zdavnaj je bilo jasno vsem, da vsaka vojska, ki gre v drugo državo, ne bo pozdravljena kot osvoboditeljska. Bodimo realni: njen namen je vendar, da razsuje tisto, kar obstaja, in s tem da možnosti diplomaciji in Beli hiši, da zgradita in si podredita tiste voditelje in sogovornike, ki potem delujejo v interesu Amerike, čeravno na račun interesov svojih državljanov. Sobotna priloga Dela