Začetek te nesreče za tričlansko družino s Kosova, ki tu živi že 20 let (in to od svojega dela, 17-letna že tu rojena hčerka pa se uspešno šola), sem žal zakrivil sam, ko sem novembra lani v časovni stiski zaradi drugih težkih zadev šest dni prepozno vložil prošnjo, da se jim dovoljenje za prebivanje, za kar so izpolnjevali vse pogoje, podaljša. Če zamudiš rok za kakšno pritožbo ali tožbo, se to ob opravičljivih razlogih lahko odpusti – če zamudiš vložiti prošnjo, pa to (po krutem veljavnem pravu) menda ni možno. Prav ali ne – sprejmem nase. Toda tej družini se je s tem, za kar sem bil stoodstotno kriv jaz, ne oni (ki so me pravočasno prosili, naj to vložim), podrl svet – ostali so brez vsega. Zato sem (poleg finančne pomoči, kolikor je zmorem) zanje takoj vložil na ljubljansko upravno enoto dva predloga, kako naj bi ta »pravna in socialna država« po zakoniti poti potem pravni položaj te družine uredila pač po stanju šest dni kasneje, da se ne bi znašla v (nezakrivljenem) povsem brezizhodnem položaju.
In tu se je konec novembra lani začela ta birokratska farsa. Že predlog za spregled šestdnevne zamude so namesto takoj zavrgli šele sredi marca – o preostalih dveh (pravno natančno utemeljenih) zahtevkih, kako pereči problem zdaj rešiti, pa so preprosto molčali! Če ljudje (brez svoje krivde) nimajo od česa živeti – kaj pa to nas briga? Zoper to neverjetno ignoranco sem nato v šestih mesecih vložil kar sedem urgenc – a nanje sploh odgovarjali niso (čeprav jim predpis izrecno narekuje odgovor v treh dneh)! V vsak dan bolj kritičnem položaju smo konec junija dali še tretji predlog, naj jim hitro dajo vsaj »golo« dovoljenje za prebivanje (brez pravice do dela ali do socialne pomoči – tudi to naš »humani« zakon o tujcih pozna!), da bi bili rešeni vsaj strahu pred izgonom, a so potrebovali še tri mesece, da so tudi to zavrnili, oba glavna dva zahtevka pa, kot že rečeno, kar ignorirali. In to z odločbo, ki je tako pravno »nepismena«, da ob branju ne veš, ali bi se smejal ali jokal.
Zoper njo je bila v dveh dneh sicer že vložena tožba na upravno sodišče – toda tam se običajno čaka na odločitev dve leti. Se bodo usmilili in bodo v tem povsem izjemnem primeru vendarle odločili hitro, kot smo predlagali?
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče