Covid-19 je pokazal, kako slabo smo ravnali z zdravstvom, ne le pri nas, da ne bo pomote. A moramo priznati, da smo ob začetku lastne države imeli odlične temelje v zdravstveni oskrbi in preventivi, ki so nam jo zavidale veliko bogatejše države. Nekoč je bil cilj oblasti, da bi omogočili zdravstveno oskrbo za vse, od rojstva do smrti, zato smo vplačevali v zdravstveno blagajno in bili sprejeti, ko smo pomoč zdravnikov potrebovali. Danes še vedno plačujemo, več kot nekoč, a se zdravstvo kljub temu do ljudi obnaša vse bolj mačehovsko in se odmika iz javne v privatno sfero. Jasno, vsi bi radi živeli in bili zdravi, a solidarnost velja le za reveže. Ostali si plačujejo te in one zavarovalniške pakete, s katerimi je mogoče preskočiti vse umetelno in umetno zastavljene ovire.
Ob vsej paniki, ki smo je deležni ob zadnji epidemiji virusa covida-19, mi je vse manj jasno, kdo koga ogroža in kdo koga ščiti. Kazanje s prstom na necepljene je postalo nacionalni šport, čemu se ob mogočni propagandi medijev in politike ni čuditi – ljudje so prestrašeni in takrat ukrepajo instinktivno, z napadom proti sovražniku. Pa res vemo, kdo je ta sovražnik? Cepljeni so na boljšem, saj lahko gredo, kamor želijo, in počnejo, kar hočejo. Zaščitili so sebe pred hujšo obliko bolezni, a obenem pozabljajo, da so ravno tako potencialni prenašalci virusov na druge. Namesto da se držijo predpisanih zaščitnih mer, se nekateri raje znašajo nad tistimi, ki se ne upajo, se ne smejo ali še odlašajo s cepljenjem.
Nazadnje so nam dali vedeti, da okuženih s slabim potekom bolezni bolnišnice nimajo kam namestiti in nimajo dovolj kadra, ki bi ljudem strokovno pomagal. To je ozadje te scenografije, ki je glavni vzrok domače in svetovne panike. Dokler smo se lahko zanašali na to, da nam naš prioritetni status daje varnost, nam je bilo javno zdravstvo zadnja skrb, a je novi virus zelo demokratičen in udari, kamor hoče. Ni pravil, ali jih še ne poznamo, zakaj tako nepredvidljivo deluje, da bi ga lahko podkupili z denarjem in se pred njim učinkovito zaščitili. Preboleli, med njimi so tudi zdravniki, so ves čas opozarjali, kako je pomembna vloga celotne zdravstvene ekipe, od strežnic, sester do fizioterapevtov, ki nazadnje postavijo bolnike na noge in jim omogočijo povratek v kolikor toliko normalno življenje. A te kadre zaradi podcenjenosti in preobremenjenosti vztrajno izganjamo iz zdravstvenega sistema in pričakujemo, da nam bodo vso oskrbo ponudili zdravniki. Z uvedbo obveznega testiranja pred obiskom slednjih smo naredili še korak nazaj v smislu dostopnosti do zdravniške pomoči.
In za to niso krivi necepljeni, temveč razmajani zdravstveni sistem, v katerem glavno vlogo igra politika, ki nas ščiti pred nevarnostjo tako, da odganja tuje študente z medicinskih fakultet, namesto da bi jih po študiju obdržali – s pridobljenim znanjem na naših fakultetah bi nam kot zdravniki kasneje veliko koristili. Menda ni v ozadju strah stroke pred konkurenco, ki prevladuje nad interesom zdravja nacije? Ne razumem tega samouničevalnega načina razmišljanja, s katerim si delamo škodo in se bomo kasneje znova spraševali, kdo je bil za vse to kriv. Mi ne.
Mimi Šegina, Domžale
