Vaša eksplicitno zapisana trditev, da »vlagateljeva peticija ne obstaja«, je neresnična. V prvem odstavku pravilno navajate kronologijo in omenjate tudi »dva urgentna dopisa«, ki sta sledila zaradi neodzivnosti komisije. Če bi bila vaša trditev resnična, bi me morali že po prvem mojem urgentnem dopisu, v katerem je tudi omenjena peticija, obvestiti, »da peticije niste prejeli«, a tega niste storili, ker bi bila to sicer neresnična izjava. Torej, obstoja teh dveh urgentnih dopisov ne zanikate. Ali je možno napisati urgentni dopis glede na neodzivnost komisije (naslovnik peticije), ko pa trdite, da ta peticija ne obstaja? Če je peticijo nekdo uničil ali odtujil, je to kaznivo dejanje. Peticija je bila dejansko oddana na pošti, priporočeno s povratnico. Povratnico sem prejel 4. 9. 2020. Naslovnik je komisija za peticije.
V zadnjem odstavku svojega prispevka navajate, da je »strokovni sodelavec komisije vlagatelja pozval, naj vendarle pove, na katero peticijo se vseskozi sklicuje«. V tej tako imenovani »neobstoječi peticiji« je med drugim jasno zapisano: »Ugotavljam, da je bila glede na zgoraj navedena dejstva moja peticija varuhu obravnavana neenakopravno, in dvomim, da mu to dopušča diskrecijska pravica, namreč, pravica do peticije se izvršuje neposredno na podlagi Ustave RS! Komisiji predlagam, da pri obravnavi upošteva tudi moje dosedanje vloge in priloge.« To tako imenovano »neobstoječo peticijo« ima v DZ še ena oseba.
Mar je tako ravnanje v skladu z mojo zagotovljeno pravico »do dostojanstva«, zapisano v 34. členu ustave RS? Namreč, v zapisu ste me slovenski javnosti prikazali kot »lažnivca«. To pa je žaljiva obdolžitev. Zahtevam, da svojo neosnovano trditev, »da peticija ne obstaja«, prekličete in se mi javno opravičite.
P. S.: Gospodu Primožu Siterju se iskreno opravičujem, ker v mojem prvem prispevku z dne 8. 9. 2021 nenamerno pred njegovim imenom ni bila zapisana beseda »poslanec«.
Karel Zajc, Ljubljana
