Saj ne rečem, da v gospodarstvu nimajo težav in da ne živimo od njihovega dela. V začetku, ko epidemija še ni bila pandemija, je tudi znameniti ekonomist profesor dr. Jože P. Damijan napisal v svoji kolumni, da je treba v prvi vrsti zaščititi in rešiti ustvarjalno polovico naroda, se pravi gospodarstvenike in podjetja, ki bodo potem pomagali še drugim (če jih bo še kaj ostalo in če bo privilegirana polovica naroda utegnila).

Minister Počivalšek ni bil tako direkten, bi pa dal roko v ogenj, da je tolažil in opogumljal predvsem podjetja in podjetnike, ki so jim bili že od vsega začetka prilagojeni vsi protivirusni ukrepi (razen gostincem, hotelom in delavcem v turizmu ter vsem malim obrtnikom). Medtem ko so delavci v tovarnah in velikih podjetjih tiho hodili še naprej v službo, sicer bi bili odpuščeni, ter nosili domov poleg plače tudi viruse, s katerimi so okužili še družinske člane, ti pa naprej v šolo, da je število okuženih kljub glasnemu preganjanju raslo, a o tem se ni pisalo, ker je bila ekonomija pomembnejša kot šole, bolnišnice in zdravstvo, ki se bo vsak čas ob tako umni zdravstveni politiki najbrž le sesulo.

Zato si tudi ob tokratni ministrovi besedici »nas«, ki naj bi čim prej dočakali nekdanje razmere, ne znam predstavljati, da to velja za vse prebivalce, torej tudi za tiste, ki gredo radi še kam drugam kot z masko in potrdilom o cepljenju v veleblagovnico po hrano. Ampak hočejo tudi na koncert pa v gledališče ali v kino, na razstavo, morda v knjigarno ali knjižnico, v fitnes ali na športno prireditev ali na trening, ja, morda kam samo na obisk ali posedet v kavarno ali v dobro restavracijo na kosilo. Veliko je še teh reči, ki nas veselijo in spominjajo na dobre stare čase s kulturo bivanja, ki je pa minister Počivalšek, tako se bojim, ni imel nikoli v mislih, ko je snoval in še snuje svoje ukrepe.

Milan Maver, Ljubljana