Marca letos so poslanci evropskega parlamenta, vključno z vsemi evroposlanci iz Slovenije, potrdili poročilo o skrbnosti in odgovornosti podjetij. K podpori smo jih pozvali tudi v Focusu in se priključili kampanji #HoldBizAccountable, ki je zbrala 145.173 podpisov podpore zavezujoči zakonodaji za odgovornost podjetij.
Sedaj ima škarje in platno v rokah evropska komisija, ki naj bi še letos objavila predlog skupne evropske zakonodaje. Še preden pa je predlog ugledal luč sveta, je že predmet lobističnih poskusov proti zakonodaji, ki bi zagotovila spoštovanje človekovih pravic in okolja ter naložila odgovornost podjetjem v EU, da to zagotovijo. V poročilu Off the hook? How business lobbies against liability for human rights and environmental abuses so raziskovalci razkrili bolj ali manj prikrite pritiske lobističnih in interesnih organizacij na evropsko komisijo s ciljem, da bi bila zakonodaja zgolj črka na papirju.
Pri tem se pogosto pojavi vprašanje, zakaj sploh potrebujemo zakonodajo, ki ureja razmere v okviru vrednostnih verig preko meja EU – torej v okviru »nevidnega življenja« stvari, ki jih kupujemo in uporabljamo?
– Ker je v zadnjem desetletju otroško delo poraslo za 14 odstotkov, kljub prostovoljnim zavezam svetovnih proizvajalcev čokolade. Danes samo v zahodni Afriki dela več kot 2 milijona otrok.
– Ker je palmovo olje krivo za kar 1,4 odstotka svetovnih emisij toplogrednih plinov, kar je približno toliko kot celoten letalski sektor. Ali povedano drugače, kar 18-krat več, kot so letne emisije Slovenije. Ker se nahaja v vsakem drugem izdelku na policah supermarketov. Vse to kljub prostovoljnim zavezam industrije.
– Ker gozdovi izginjajo s hitrostjo enega nogometnega igrišča vsakih 6 sekund. Primarno zaradi govedoreje, plantaž in rudarjenja ter požigov.
– Ker je bilo samo v letu 2020 ubitih vsaj 331 okoljskih aktivistov, ker so nasprotovali projektom, škodljivim za okolje.
– Ker v tekstilni industriji dela na svetovni ravni od 40 do 60 milijonov ljudi, od katerih je kar 80 odstotkov žensk. Izpostavljene so nevarnim delovnim razmeram (več tisoč ljudi je podleglo samo zaradi požarov in porušenja stavb) in diskriminaciji.
Vse to so dejstva, ki so skrita za nevidnim življenjem naših vsakdanjih izdelkov. Medtem ko lahko kot posamezniki spreminjamo nakupne navade, morajo multinacionalna podjetja sprejeti svoj del odgovornosti. Poleg visokih dobičkov so namreč zaslužna tudi za zlorabe in kršenje človekovih pravic ter okoljsko škodo v lastnih, četudi globalnih, vrednostnih verigah. Žrtvam moramo omogočiti dostop do pravnih sredstev, še posebej najbolj ranljivim – kot so delavke migrantke.
V Sloveniji skupaj z mrežo evropskih organizacij že več let opozarjamo na odgovornost za kršitve človekovih pravic in uničevanje okolja v okviru vrednostnih verig izdelkov, ki jih kupujemo v EU. Predvsem to velja za razmere vzdolž dobavnih verig, ki segajo preko meja EU. Sveža primera sodnih postopkov sta Total v Franciji in Shell na Nizozemskem, kjer je sodišče potrdilo odgovornost podjetja za vplive v okviru vrednostnih verig in za vplive na podnebne spremembe.
Tudi mladi se zavedajo, da je za resnično trajnostni razvoj potrebna odgovornost potrošnikov, podjetij in politik, kar dokazujeta vsaj dve raziskavi javnega mnenja med mladimi ter tudi udeležba mladih na referendumu o vodah v Sloveniji.
Zato je nujno sprejeti ustrezno zakonodajo EU z jasnimi in zavezujočimi zahtevami za spoštovanje človekovih pravic in okolja ter izvajanje potrebne skrbnosti podjetij. Že v preteklosti smo v Focusu objavili (še vedno aktualna) priporočila za urejanje tega področja. Zaradi tega menimo, da morajo vlade slediti ključnim elementom, ki jih je strnila koalicija nevladnih organizacij na ravni EU – ECCJ, in tako podprejo zakonodajo, ki dejansko omogoča spoštovanje človekovih pravic in okolja.
Če ključne elemente strnem: podjetja morajo spoštovati človekove pravice in okolje v vsem svojem delovanju, povsod, kjer delujejo, če želijo prodajati izdelke v EU. Tudi sama morajo preverjati, da se kršitve ne dogajajo v njihovih verigah. Dolžna morajo biti prekiniti škodljive prakse ali sprejeti korake, da se take prakse prenehajo, ter biti za kršitve odgovorna (ne zgolj na papirju, temveč tudi materialno). Države pa morajo postaviti okvire, v katerih se bodo obveznosti podjetij izvrševale – na kratko, postaviti morajo etična in zavezujoča pravila ter sankcije, če se to ne upošteva. Do pravnih sredstev morajo imeti nujno dostop oškodovani in civilna družba.
Trije ključni elementi so še: med najbolj ranljivimi skupinami so delavke migrantke. Zanje je treba še toliko bolj poskrbeti, da se jim ne kršijo osnovne človekove pravice. Podnebne spremembe so globalen problem in jih morajo podjetja s svojimi praksami blažiti (zmanjšati svoje izpuste). In ponovno – najšibkejši in izkoriščani morajo imeti brezplačen in enostaven dostop do pravnih sredstev, ne zgolj na papirju.
Raziskav o neprimernih delovnih razmerah in uničenem okolju je več kot dovolj, da bi nam moralo biti jasno, da prostovoljne zaveze industrije ne zaležejo. V več desetletjih od načelnih zavez so se namreč razmere še poslabšale. A to lahko spremenimo tako, da kot Evropska unija in posamezne države članice vzpostavimo odgovornost in pravna sredstva kot zavezujoča elementa zakonodaje.
Tudi potrošniki imamo navsezadnje pravico, da odvržemo status detektiva, ki hoče trajnostno živeti.
Živa Kavka Gobbo je predsednica Focusa, društva za sonaraven razvoj