Želel bi si, da bi namesto razprav o tem, kako dober ali slab je zdajšnji predlog nacionalnega državnega sklada, razpravljali o tem, kako bomo zagotavljali pokojnine leta 2030, leta 2050 in še pozneje. Leta 2022 je volilno leto. Za Slovenijo bi bilo veliko bolje, če se predlog nacionalnega demografskega sklada, kakršen je zdaj predlagan, ne sprejme, saj to pušča več prostora za tovrstno tematiko v prihodnjem mandatu. Zanimivo bo opazovati, v koliko predvolilnih programih strank bodo predlogi in rešitve za prihodnje pokojnine dobili svoje mesto ter kako konkretne in realistične bodo te rešitve. Ker če hočemo ali ne, prihodnje pokojnine so tema, v katero bo treba zagristi. In v nasprotju z jesenskim sadjem, ki s časom postane slajše, je to tako, da prej ko zagrizemo vanj, manj kislo bo to jabolko. Finance
Nepreslišano: Marko Pahor, profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani
Ob tako rekoč polni zaposlenosti je vse premalo razmisleka o tem, kako povečati število zaposlenih in s tem število vplačevalcev v pokojninsko blagajno. Mladi se pozno vključujejo na trg dela, po nekaterih podatkih kar pet let pozneje kot njihovi skandinavski vrstniki. Razlogov za to je več, od davčno privlačne ureditve študentskega dela do neperspektivnosti prvega pokojninskega stebra – zakaj vplačevati vanj, če realno ne moremo pričakovati dostojnih pokojnin? Kapitalski steber pokojnin bi morda lahko dal malce spodbude za to, da bi se mladi prej odločali za redno delo, namesto da uporabljajo možnost študentskega dela kar se da dolgo.
