Neža Adamič v Društvu za kulturo inkluzije danes vodi športne programe in koordinacijo delovnih praks, začela pa je kot prostovoljka. »Študirala sem športno vzgojo na Fakulteti za šport, kjer sem želela narediti diplomsko nalogo o improviziranih športnih pripomočkih, narejenih iz odpadnih materialov,« pripoveduje.
»Nisem našla veliko strokovnega gradiva, a na spletu sem slučajno opazila novico o festivalu Igraj se z mano, ki ga že dolga leta skupaj organizirata Društvo za kulturo inkluzije in Center Janeza Levca Ljubljana, kjer se šolajo osebe s posebnimi potrebami. Šla sem na sestanek za prostovoljce, kjer me je navdušila neverjetna prijaznost in pozitivna naravnanost celotne ekipe. Ponudila sem, da na festivalu izpeljem delavnico, na kateri bi v praksi preizkusila, kako delujejo športni pripomočki, ki sem si jih zamislila. Imeli smo se zelo luštno, otroci so uživali, jaz pa sem se – takrat še nevede - za vselej zapisala delu na področju socialnega vključevanja prek športa.«
Otroško bistvo igre
»Naše najpomembnejše vodilo je, da pri vseh aktivnostih zagotovimo prave razmere, čas, prostor, pripomočke in strokovno podporo, da se lahko zgodi socialno vključevanje. In se zgodi! Zmeraj! Samo pravo platformo je treba zagotoviti,« pripoveduje Neža Adamič.
Skrivnost vsega je: želja po igri. Skupni, brez predsodkov, kakor to delajo otroci. »V otroštvu so bile stvari zelo preproste. Sedli smo skupaj in razmislili, kako bi se lahko najbolje igrali. Povsem samoumevno je bilo, da smo igro prilagodili najšibkejšemu: najmlajšemu, najmanjšemu, tistemu na invalidskem vozičku. Otrokom je jasno. Če je nekdo na vozičku, ga bo nekdo drug pač potiskal. Otroci si želijo sodelovati in vključevati, saj je to tudi zanje izziv.«
»Z odraščanjem se naša življenja napolnijo s strahovi pred neznanim, vedno teže navežemo stik z drugačnimi od sebe, s tem pa 'drugačne' odrivamo na rob našega zanimanja, na rob družbe.« Prav zato se festival Igraj se z mano, ki ga Društvo za kulturo inkluzije v sodelovanju s Centrom Janeza Levca vsako leto prireja konec maja, dogaja na Kongresnem trgu v Ljubljani. Šport, gledališče, likovna ustvarjalnost, glasba in cel kup raznolikih vključujočih delavnic za več dni napolnijo središče prestolnice.
»Bistveno je, da se dogodek dogaja v samem centru mesta. Tako se meščani, pa tudi društva in zavodi, ki se na festivalu predstavljajo, srečajo z osebami s posebnimi potrebami. To je njihov festival, šolarji iz Centra Janeza Levca tudi aktivno sodelujejo pri njegovi izvedbi: skrbijo za logistiko, postavljajo mize, odre, delijo malico, delajo na info točki in skrbijo za odpadke ... Velikokrat sploh ne vemo, česa vsega so zmožni. Festival nas vedno znova opomni, kdo vse živi v tej družbi in kaj so vrednote, ki v teh hitrih, norih časih zares štejejo, ki vzpostavljajo našo človečnost,« pravi Neža Adamič.
Specialni Telovaj
A ne le na festivalu konec maja, Društvo za kulturo inkluzije se igra vse leto. Prav v teh dneh se mrzlično pripravljajo na letošnjo edicijo športnega dneva Bodi športnik v Športnem centru Triglav. »Otroci s posebnimi potrebami in tisti iz rednih osnovnih šol se pomerijo v različnih športnih disciplinah. A zmagovalec ni tisti, ki ima največ točk, ampak tisti, ki pokaže največji doprinos k ferpleju: ki zna svojo igro kar najbolje prilagoditi zmožnostim najšibkejšega člena v svoji ali nasprotni ekipi,« pojasnjuje Neža Adamič in dodaja: »Letos se bo dogodek – če nam slučajno ne zagode preveč karanten -, zgodil na Dan slovenskega športa, 23. septembra.«
Šport je sijajno orodje za socialno vključevanje, zato so pri Društvu za kulturo inkluzije pred šestimi leti vzpostavili posebno športno vadbo Specialni Telovaj, namenjeno vadbi otrok, mladostnikov, tudi odraslih oseb, ki imajo vedenjske težave, težje oblike avtizma, skratka takšne in drugačne omejitvene dejavnike, ki jim onemogočajo, da bi se vključili v običajne športne klube.
»V program kot prostovoljce in sodelavce redno vključujemo tudi študente Fakultete za šport. Želim si, da bi se več športnih pedagogov odločilo za razvoj v tej smeri. Šport je izjemno orodje pri delu z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami. Bistvo celotnega izobraževalnega procesa za te osebe je opolnomočenje za samostojno življenje. Prek športa je to zelo preprosto, ker vse poteka skozi igro, ko je motivacijski element največji. Ne morejo se oni učiti za mizo. No. Tudi vsi ostali se v bistvu težko učimo za mizo,« se nasmeje Neža Adamič.
Opaža, da je povpraševanja po njihovih programih veliko več, kot jih trenutno lahko nudijo. »Pri športnih aktivnostih potrebujemo več sodelavcev. Naši uporabniki pogosto potrebujejo individualno obravnavo in to zahteva celega človeka. Poleg tega bi radi razširili prostočasne programe dnevnega in počitniškega inkluzivnega varstva za otroke in mladostnike. Gre za prijetne prostočasne urice, ko staršem otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami omogočimo, da brez skrbi skočijo po opravkih, medtem ko se njihovi otroci zabavajo z nami. In mi z njimi,« pravi Neža Adamič.
