Pri poimenovanju avtomobilov se za te stvari odgovorni, če ravno ne gre za znamke, ki po tradiciji svoje štirikolesnike poimenujejo s kombinacijami črk in številk, ozirajo na različna področja. Lahko gre za zemljepisna imena, lahko za pojme iz zgodovine ali mitologije, poimenovanja po živalih… Avtomobile pa so večkrat (in jih še vedno) poimenovali tudi po – vetrovih.
Pri tem so vsem zagotovo najbolj znani nekateri Volkswagnovi štirikolesniki. Ime polo naj bi se navezovalo na polarne vetrove, po vetru je poimenovan passat, tudi scirocco je dobil ime po sredozemskem vetru... Znamka, ki se je držala podobne tradicije, pa je tudi Maserati. Prvi je bil leta 1963 mistral, kasneje ghibli, merak in bora. In pri slednji pridemo do naslednje zanimivosti – bora je bilo na vseh trgih z izjemo ZDA tudi ime četrte generacije VW jette, v Evropi, torej tudi pri nas, je bil avtomobil naprodaj med letoma 1999 in 2006. A prva avtomobilska bora je bila Maseratijeva in je luč sveta ugledala pred natanko pol stoletja. In če vam ime zveni znano, imate prav – bora je namreč po slovensko burja.
Prva na številnih področjih
Bora je bila za Maserati v marsičem prelomen avtomobil. Šlo je namreč za prvi povsem samostojen, sicer pa po indyju drugi štirikolesnik, ki je nastal v obdobju, ko je Maserati spadal pod lastništvo Citroëna – pod njegovo streho je bil sicer med letoma 1968 in 1975 in je med drugim takoj razvil motor za novega zastavonošo francoske znamke, model SM. »Prva« pa je bila bora za Maserati še tudi pri nekaterih drugih stvareh, saj se je prav s tem avtomobilom ta italijanska znamka znebila slovesa, da sicer proizvaja izredno hitre, a tehnološko precej zaostale in zastarele štirikolesnike. Iz sodelovanja s Citroënom je tako izhajalo, da so na številnih področjih uporabili njegove kompleksne hidravlične sisteme – hidravlika je poleg zavor premikala tudi pedala, dvigovala in spuščala vozniški sedež ter skrbela za odpiranje in zapiranje žarometov, ki so bili, ko niso bili v uporabi, skriti. Prav tako je bila bora prvi maserati, ki je premogel samostojno vzmetenje vsakega kolesa. Najpomembnejše pa je bržčas dejstvo, da je bila bora prvi serijski avtomobil te znamke s sredinsko nameščenim motorjem; ne nazadnje so se tovrstne zasnove pred Maseratijem lotili domala vsi njegovi tekmeci.
Oblikovanje bore so pri Maseratiju zaupali slovitemu Giorgettu Giugiaru, v povzetku želja, ki so mu jih poslali, pa so med drugim zapisali, da mora biti nov avtomobil »nezgrešljivo maserati, sodoben in atraktiven, a ne eksotičnega videza, h kateremu lahko prispevajo nepotrebne dekoracije, športen, a ne preveč agresiven«. Končni rezultat je navdušil vse, težko pa je reči, da je zadostil prav vsem omenjenim željam. Ne nazadnje se je pred kratkim nanj na zanimiv način spomnil še en sloviti oblikovalec, Henrik Fisker, za katerega je bil maserati bora eden izmed razlogov, da se je odločil za kariero oblikovalca: »Spominjam se, da sem se kot otrok na Danskem vozil na zadnjem sedežu starega očetovega saaba 95, ko je mimo nas na avtocesti nenadoma zdrvela bora. Takrat se mi je zdelo, kot da nas je prehitela vesoljska ladja.«
Z dvema osemvaljnikoma
Razvoj bore sicer ni trajal pretirano dolgo. Projekt, ki so ga sprva poimenovali »tipo 117«, so zagnali oktobra 1968, torej devet mesecev po tem, ko je znamko prevzel Citroën, prototip je bil na cesti že sredi leta kasneje, končno verzijo pa so prvič razkrili na ženevskem salonu leta 1971. Tam je bora navdušila vse zbrane, jasno zaradi svoje oblike, kasneje pa tudi vse srečneže, ki so jo vozili. V prvi vrsti seveda zaradi izjemnih voznih lastnosti, za velik bonus pa so ji šteli, da je bila precej praktična in udobna. V prednjem delu avtomobila je bil na voljo precej spodoben prtljažni prostor, dvema potnikoma namenjena bora pa je ponujala toliko udobja, da je bila zlahka uporabna tudi za vsakdanje vožnje in ne le za izlete na dirkališča ob koncih tedna. »Čeprav marsikdo kot prvi 'vsakodnevno uporaben' superšportni avtomobil dandanes slavi BMW M1, je dejstvo, da je bil prvi tak štirikolesnik na cestah že sedem let prej. In to je bil maserati bora,« so denimo zapisali pri Top Gearu.
Da ne pozabimo: boro sta lahko poganjala dva različna osemvaljna motorja. Šibkejši, 4,7-litrski, je premogel 310 konjskih moči (228 kilovatov) in je po uradnih podatkih dosegel najvišjo hitrost 270 kilometrov na uro, močnejši, 4,9-litrski, pa je imel še 20 konjev več (skupno 330 oziroma 243 kilovatov) in je zmogel najvišjo hitrost 285 km/h. Smola tega legendarnega lepotca je bila le ena – luč sveta je ugledal v času naftne krize. V slabih osmih letih proizvodnje so jih tako izdelali le 564, od tega jih je bilo 289 opremljenih s šibkejšim, 275 pa z močnejšim motorjem.
