Cena poraza velikega sindikalnega protesta septembra 1991

Res je zanimivo, da na vladni strani Republike Slovenije, v okviru spominov na 30 let osamosvojitve, lahko preberemo avtorski tekst, ki komentira sindikalne proteste z davnega 10. septembra 1991, ko so Svobodni sindikati, bojda prodani prenoviteljem in socialistom, izvajali močan politični pritisk na Demosovo vlado, da bi preprečili sprejetje zakonov o privatizaciji podjetij in denacionalizaciji v naravi. Žal, pravim jaz in stotisoči zgubarjev tako vodene tranzicije skupaj z mano, nismo uspeli!

Kaj reči o zgražanju avtorice nad političnimi pritiski sindikatov na vlado? Komu ni jasno, da sta njihova družbena naloga in poslanstvo braniti pravice in interese svojega članstva, če se da, v resnem socialnem dialogu, če se ne da, pa z referendumi, stavkami in protesti na ulicah?! Bilo bi še mnogo huje, če ne bi imeli sindikatov, ki so v nekaterih najbolj kritičnih trenutkih znali vsaj na nacionalni ravni stopiti skupaj in preprečiti še hujšo izgubo ekonomskih in socialnih pravic zaposlenih.

Človek res ne more verjeti, da avtorica pravzaprav trdi, da je prehod v kapitalistično družbo delavke in delavce v naši državi pripeljal v raj na zemlji.

V resnici se je, žal, zgodilo skoraj vse, kar smo tedanji sindikalisti, prenovitelji(ce) in socialisti napovedovali, da se bo zgodilo. In nismo bili sami. Kako to, da je avtorica pozabila na ekonomskega ministra v Demosovi vladi, dr. Mencingerja, ki je častno odstopil, ker ni mogel sprejeti strokovno predvidljive hude družbene škode, ki je zaradi Demosovega projekta denacionalizacije v naravi potem tudi nastala?

Z Demosovim modelom privatizacije in denacionalizacije je Slovenija izgubila 200.000 delovnih mest v proizvodnji… Polovica žrtev Demosove ekonomske tranzicijske politike je pristala v prezgodnjem pokoju z znižanimi pokojninami, druga v dolgotrajni brezposelnosti. Vsakdo, ki hoče to videti in priznati, mi mora pritrditi: večina delavk in delavcev se, v kapitalizmu, kakršnega so nam vzpostavili politiki in maloštevilne političarke vseh barvnih odtenkov do danes, iz dneva v dan bori za preživetje, v večnem strahu za službo ali v negotovih oblikah zaposlitve, s prekinjanjem delovne dobe, s plačami, ki mnogim ne omogočajo, da bi lahko brez zadrege dočakali konec meseca. V času po osamosvojitvi smo izkusili resnim ekonomistom od nekdaj znano ciklično naravo kapitalistične ekonomije, ki se giblje iz krize v krizo. V Sloveniji smo v 30 letih imeli kar dve hudi ekonomski krizi in zdaj še pandemijo. Prvo krizo je res izzvala naša odcepitev in se je nalepila na že obstoječo krizo zadolženosti še iz časa konca skupne socialistične države, v drugi leta 2008 pa nas je zaposlene in upokojence današnji in takratni predsednik desne vlade »obdaril« z zloglasnim ZUJF-om!

Vojska brezposelnih, nastala zaradi posledic pandemije, se bo po prenehanju izvajanja blažilnih ukrepov, s katerimi vlada upravičeno varuje delovna mesta, in koncu priliva helikopterskega evropskega denarja po nekaterih strokovnih ocenah verjetno povečala na 90.000 ljudi, država pa bo po zaslugi politične strategije te vlade v pandemiji, s katero si volilke in volilce poskuša kupiti z drobtinami z bogatinove mize, zadolžena do vratu in še čez.

Sadovi te in take politike so lačni otroci, o katerih nam vedo vse povedati gospa Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, delavke in delavci neslavnega razreda J, najrevnejši med upokojenci – pretežno so to ženske – presežne smrti v prenatrpanih domovih za nemočne starejše, s pregorelim in podplačanim osebjem, nevarno dolge čakalne vrste v napol sprivatiziranem javnem zdravstvu in mladi, ki si stanovanja ne morejo niti najeti niti kupiti, ker so ponorele najemnine na tako slavljenem svobodnem trgu previsoke, kreditno pa so nesposobni. Gradnji najemnih, dostopnih stanovanj v javni lasti se je vsaka koalicija, ki je doslej vladala po osamosvojitvi, odrekla že na začetku tranzicije ali pa takoj, ko je po volitvah zasedla ministrske stolčke.

Kar zadeva mlade, samo še tale podatek: med leti 1964 in 1985 je grdi samoupravni socialistični sistem v Sloveniji število postelj v študentskih domovih s 1276 dvignil na 5792, torej za več kot 4500, in študentje so na ulicah upravičeno protestirali, da je to premalo. V približno enako dolgem obdobju po osamosvojitvi, med leti 1991 in 2021, je to število s 5868 naraslo na 7500, torej za manj kot 2000, ob tem, da so se mladi množično podajali študirat, tudi zato, ker so se tako za nekaj let izognili brezposelnosti. Študentsko delo je zato za revne študente in za tiste mlade, ki se pretvarjajo, da študirajo, da bi sploh lahko kaj zaslužili, postalo najbolj množična oblika prekarne zaposlitve.

Tako ne mislim samo jaz, temveč tudi vrhunska ekonomska strokovnjakinja Sheri Berman s Columbia University v ZDA, specialistka za bivše socialistične države, ki objavlja knjige pri Oxford University Press. Objavila je študijo,

2

1

2