Zeliščarstvo je bilo na Slovenskem v preteklosti ena najbolj razširjenih oblik zdravilstva. Arheološka raziskovanja so pokazala, da so ljudje zelišča uporabljali že pred 60.000 leti. Sprva predvsem za odganjanje žuželk, zakrivanje človeškega vonja, pri lovu in privabljanju partnerjev. Znanje in načini uporabe zelišč so del kulturne dediščine vsakega naroda. Na svetu je približno 20.000 različnih rastlinskih vrst, od tega jih je podrobneje raziskanih le okoli 500. Vse to izvemo med sprehodom po grajskem kompleksu Negova. In tudi, da so ljudje v svoji nevednosti zeliščem pripisovali čarobne moči, zato so jih uporabljali za podkrepitev urokov, zlasti za ljubezen in zdravje.
Nekaj centov za izpolnitev želje
Mnoge zeliščarice so v srednjem veku pod obtožbo čarovništva grozljivo končale na grmadi. Zadnji čarovniški proces na Štajerskem je v 18. stoletju potekal v Gornji Radgoni proti zeliščarici Apoloniji Herič. Med letoma 1744 in 1746 je pred deželnega sodnika v Gornji Radgoni stopila obtoženka Apolonija, prihajala je iz »čarovniškega« gnezda Veržeja (danes znan po plavajočem mlinu na Muri). »Po izpovedi prič je Apolonija imela samo dve kravi, toda vselej dovolj denarja in masla. Znana je bila, ker je z zelišči pomagala bolni živini in ljudem. To je bil dovolj velik razlog, da so jo vaščani obtožili čarovništva. A pristojni sodnik ni verjel tem nesmiselnim obtožbam, ki so bile po njegovem le sad ljudske domišljije. Kmalu po tem je Veržej prizadela huda nevihta s točo, za katero so domačini obtožili Apolonijo in dosegli, da se je proces zoper njo znova začel; prevzel ga je graški krvni sodnik Hans Menhard, ki pa mu v več kot 400 dneh ni uspelo zbrati dovolj dokazov za Apolonijine čarovnije. Tako je poleti 1746 sodna oblast ukazala, da se Apolonijo oprosti in izpusti iz grajske ječe,« med sprehodom po grajskem kompleksu pripoveduje Manja Šturm Dolinšek iz TIC Grad Negova. Še danes Apolonija obiskovalcem menda izpolnjuje želje, povezane z ljubeznijo in zdravjem. In to za borih 50 centov! Toliko namreč v omenjenem TIC stane listič s kratkim pojasnilom, kdo je bila Apolonija, in rdečim trakcem, ki ga mora obiskovalec privezati okoli njene popotne palice, če želi, da se mu uresniči želja.
»Lani, ko je izbruhnila korona, smo bili prepričani, da bo velik osip obiskovalcev, a se to ni zgodilo. Skupine sicer res niso prihajale, smo pa imeli zato veliko individualnih obiskovalcev, ki so v naši bližini, bogati s termami in kmečkimi turizmi, izkoristili turistične bone. Letos imamo še več obiskovalcev, čeprav smo grad odprli šele maja,« pravi Šturm-Dolinškova. Je pa grad odprt samo od četrtka do nedelje, preostale dni je zaprt, tudi med prazniki.
Še danes stoji sramotilni kamen
Grad Negova, prvič se omenja leta 1425, ima s svojim kompleksom status kulturnega spomenika državnega pomena in je bil v svoji večstoletni zgodovini tarča obleganj, menjal je lastnike ter spreminjal svojo podobo. Dragocena arhitekturna dediščina priča o legendah in sledeh preizkušenj ter ljubezni prednikov. Na območju negovske gospoščine je bilo najdenih več kamnitih sekir in 26 tako imenovanih negovskih čelad s starinskimi napisi iz 4. stoletja pred našim štetjem, od katerih je danes v Sloveniji ohranjena samo ena originalna (v Narodnem muzeju v Ljubljani). V srednjem veku so gospodje na tem območju imeli pravico do sodne oblasti, kar so dokazale najdbe tako imenovanih gorskih pravdarskih obravnav (značilne za slovenske vinorodne dežele) in dela sramotilnega kamna ali prangerja z letnico 1656, ki stoji v neposredni bližini grajskega kompleksa. Grad je sestavljen iz treh delov, a najstarejši še ni obnovljen. »Veseli smo, da se bodo ob veliki podpori ministrstva za kulturo obnovitvena dela tega dela gradu začela najverjetneje prihodnje leto,« pove Šturm-Dolinškova.
Med sprehodom po gradu napisi obiskovalce opomnijo na točki poljuba in objema in priporočljivo je, da obiskovalci to tudi storijo, na kar jih opomnijo lični napisi. Je pa med hojo treba paziti, kam stopiti, še zlasti v kleti, kjer domuje žabji kralj. »Ne sme se ga vznemirjati, da vam ne zada kakšnega grajskega prekletstva! Zjutraj, ko pridem v grajsko klet, res vselej naletim na žabe…« pripoveduje Manja Šturm Dolinšek. V kleti obiskovalcu zbudi pozornost sijoča nenavadna skulptura in Šturm-Dolinškova razloži, da se imenuje Teža kapitala, njen avtor pa je kipar Robert Jurak. »Vidite, v naši kleti si lahko 'odščipnete' svoj košček sreče.« So pa skulpture kiparja Juraka v tem času razstavljene po vsem grajskem kompleksu. V gradu je tudi spominska soba akademika in ambasadorja znanosti Slovenije dr. Antona Trstenjaka.