Pustimo za zdaj ob strani vprašanja o tem, kakšno (če sploh kakršno koli) grozodejstvo je zagrešila tarča javnega gneva in po čigavem dekretu je bila prepuščena na milost in nemilost razjarjeni množici in gnilim paradižnikom, in poglejmo, kakšni argumenti tičijo za takim kaznovanjem. Nekateri bi trdili, da taka kazen služi odvračanju ljudi od deviantnega vedenja, morda celo deviantnih misli, saj bo vsak dvakrat premislil, ali si želi tvegati tako izkušnjo zase. Drugi bi rekli, da mora biti pravici zadoščeno in da mora nekdo, ki se okoristi na škodo drugega ali drugemu povzroči trpljenje, za svoje dejanje prevzeti odgovornost; da gre za popravljanje krivic. Spet tretji pravijo, da si zločinci tako obravnavo enostavno zaslužijo, saj so se prek svojih besed ali dejanj izločili iz družbe, ki ima vso pravico (ali celo dolžnost), da se jim kolektivno maščuje. Da se stvar še bolj zaplete, pa se najde tudi marsikdo s popolnoma osebnimi razlogi, ki se pogosto mešajo z družbeno-moralnimi.
Pri tej vrsti kazni je ključno, da je dovoljeno, ali celo zaželeno, da pri njej sodeluje vsak slehernik. Na ta način si posamezniki izrišejo jasne meje med »nami« in »njimi«, za trenutek dobijo občutek moči, ki ob obupnosti vsakdana pride še kako prav, poleg tega pa dobijo prikladnega grešnega kozla, v katerega lahko tudi v prihodnje usmerjajo svoje nezadovoljstvo. Družbene učinke tega procesa so skozi čas izkoriščali, in jih še vedno jih, spretni vladarji.
Tehnološki razvoj je s sabo vedno prinašal razširjanje javnega prostora, zasebnosti pa je manj in manj. V 21. stoletju, z vzponom širokopasovnega interneta in družbenih omrežij, je celoten digitalni svet postal pranger. Slehernikove besede in dejanja so zabeležena za vse večne čase in nihče več ne more ubežati posledicam svojih neumnosti, ne glede na to, kako oddaljene so danes (razen ob popolnem odklopu, ampak to za sabo potegne marsikatero težavo – o tem kdaj drugič). Pustimo za zdaj ob strani debate o tem, ali je to dobro ali slabo – spretni vladarji temu vprašanju ne posvečajo velike pozornosti.
Živimo v času, ko so sramotenja in kaznovanja vredna (tako družba in politika) že slehernikova osebna prepričanja. Iz razsvetljenskih vrednot razumevanja dogodkov in preseganja prvinskih refleksov smo se vrnili v čase normalizacije javnega poniževanja »državnega sovražnika«, kdor koli to pač je.
Zrela politika bi morala take skrb zbujajoče trende obvladati, ne pa podpihovati. Ampak ko v sli po oblasti in maščevanju, ki jo lahko opišemo samo še kot blaznost, naš prvi minister take ekscese podpihuje, je na pranger postavljen celoten narod. Pa zraven še marsikatera podskupina taistega naroda. Cepilci, anticepilci, komunisti, protestniki, begunci, politiki, kulturniki, geji, uradniki, naši, vaši, njihovi; vsi s(m)o zločinci, vsi s(m)o lahko deležni javnega pogroma, medtem ko se demontaža demokracije nadaljuje.
Jaz osebno ne poznam korenjaka, ki bi pod goro gnilih paradižnikov postal boljši človek. Načeloma ljudje po takih izkušnjah postanejo cinični in zagrenjeni, odmaknjeni in agresivni, zatekajo se k asocialnim, celo nasilnim vzorcem. Morda vladajoči (ednina, mimogrede) pričakuje da bo narod na prangerju doživel razsvetljenje in doumel veliko vizijo velikega voditelja, se spreobrnil, in podprl njegove ekscese. To se ne bo zgodilo – vsaka represija jih je sčasoma, po domače, dobila okrog ušes.
Vprašanje je, kakšno ceno bomo morali plačati, da ugrabljeno državo dobimo nazaj. Slovenski ekonom lonec je že nevarno vroč in ljudje, ki so to mineštro zakuhali, bodo sčasoma poklicani na zagovor. Da do tega pridemo čim prej, pa bi bilo za začetek dobro, da se nehamo sramotiti med sabo, da nehamo s tipičnim slovenskim vsegliharstvom in logiko »naj sosedu krava crkne« in da ugotovimo, kaj kot narod pravzaprav želimo. Kaznovanje avtoritarnih oblastnikov je že v redu, ampak s tem se zgodba ne zaključi – jutri bo treba popraviti tisto, kar je bilo med njihovim lomastenjem zlomljeno, tega pa se zgolj s sramotenjem na internetnem prangerju ne da doseči.
Matic Smolej, Zürich