Ko te spomine, očiščene zaslepljene nostalgije, soočim z današnjim »demokratičnim« dogajanjem, me prešine, da se pravzaprav ni kaj dosti spremenilo. Tokrat le en dokaz za to trditev.

Pred mnogimi desetletji je v gradbeništvu na Slovenskem kraljeval mogočen mož. Z oblastjo, bogom in hudičem se je povezoval, da je zmogel zadovoljiti svojo predanost gradbeništvu in nepotešljivo slo po mogočnosti. Marsikaj koristnega je storil in marsikaj barabinskega mu je bilo oproščeno. Policija je politikom dostavljala poročila o njegovih izpadih, o mobingu sodelavcev, o pretepanjih v gostilnah, o uničevanju inventarja na gradbišču v tujini, a kot bi rekel pokojni Jože Pučnik, »nikome ništa«. Imel sem priložnost govoriti z delavci tega podjetja, mnogi, zlasti tisti z gradbeniško tradicionalnih območij bivše skupne države, so oboževali njegovo mogočnost: to je šef, da se reče!

Danes nekaj podobnega doživljam ob prostočasnih aktivnostih, ki si jih na oddaljenih igriščih golfa in na razkošnih jahtah znanih lobistov in dobaviteljev medicinske opreme, seveda ob slučajnih srečanjih, privošči naš premier, znan borec proti korupciji in nekdanjemu sistemu, ki ga je nekoč častil po poteh Avnoja. Verniki njegove stranke so verjetno očarani nad njegovimi sposobnostmi povezati prijetno s koristnim, čeprav na račun davkoplačevalskega denarja. Možakar pač zna, to je šef, da se reče! Poglejte ga, sposobneža, kako z vlado vandra po naših regijah in malo tu, malo tam deli predvolilne bombončke, ki jih bo tako ali tako plačal nekdo drug. Če se mu bo to, kar počne, izšlo, si ne zaslužimo ničesar drugega, kot živimo zdaj. Plačani borci proti korupciji pa »nikome ništa«. Tudi za tisto, za kar še ni poteklo pet let.

Še to: čeprav tem ljudem ne zaupam, sem se cepil. Zaradi sebe in sodržavljanov.

Josip Meden, Ljubljana