Še situacija, kot se nam obeta zaradi obsežnih del na eni glavnih mestnih vpadnic (Dnevnik, 15. 9. 2021), ki v mesto in iz njega vodijo obiskovalce s severa, vključno z vsakodnevno delovno migracijo, ne pripomore k temu, da bi se pričakovane prometne zadrege omilile s posebno ponudbo v obliki uvedbe dodatnih kapacitet in frekvenc javnega potniškega prometa, z avtobusi in po železnici – po možnosti brezplačno ali vsaj (začasno) subvencionirano. Predvsem za potrebe delovne migracije, iz vseh večjih krajev po Gorenjskem. S tem bi naredili pomemben korak v praktični uporabi načel z vsakoletnih »dni mobilnosti«, ne samo »zaradi lepšega« in ker je to reklamna praksa EU.
V demokratično razvitih državah EU je oblast pozorna na težave populacije in jim ustrezno skuša te olajšati; pri nas pa, očitno po vzoru prejšnjega »totalitarizma«, kot to marsikdo rad naglašuje, ljudi prepustimo težavam, ki jih naloži kar oblast, da si jih rešujejo sami, kot vedo in znajo.
Nekateri se še spomnimo naftne krize v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko smo v državi zaradi varčevanj uvedli režim vožnje z avtomobili par-nepar. Rezultat je bil takojšnje povečanje števila avtomobilov na družino, da smo zmogli voziti otroke v vrtec ali šolo, priti na delo itd. – oblasti pač ni brigalo, kakšne probleme bodo imeli ljudje, in so si tako ti sami pomagali, želene javne koristi zaradi tega ni bilo.
Istočasno so v Avstriji, kjer so ravno tako morali varčevati z uvoženim gorivom, uvedli ukrepe, za turiste vključno s tem, da so na primer tudi po smučarskih krajih dodatno omogočili vožnjo z javnim prometom, in to brezplačno, z geslom »Mit Autobus Farren, Benzin sparen«, ob tem pa uredili parkirna mesta na ključnih točkah. Seveda smo vsi z veseljem sprejeli to ponudbo.
Tako se dela.
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana