Da, sledil sem stroki in ji še sledim, toda ne do mere, ko pohodi osnovno pravico slehernika do odločanja o svojem telesu. Resda to telo lahko prenese virus na druge, ki ga obdajajo, in tako širi epidemijo, a že od samega začetka poznamo orodja, da to preprečimo: družbeno distanco, obvezno nošenje mask, ko se je ni možno držati, in redno razkuževanje rok, predmetov, prostorov. Poleg tega lahko tudi cepljenec vseeno zboli za covidom-19 in ga popelje dalje.

Zato ne razumem in še manj odobravam tega, kar se gredo tako del stroke kot del politike in večji del medijev – tlakovanje poti k pogromu tistih državljank in državljanov, ki še ne vedo, ali bi se cepili ali ne, oziroma so se odločili, da tega ne bodo storili iz vrste razlogov. Vsakdo ima pravico podvomiti tudi o Nobelovem nagrajencu. Da se razumemo, nobenega odpustka tistim a la »pojoči major« in somišljeniki, ki preskakujejo ograde in vdirajo na »tuja ozemlja« ali zmerjajo, pljuvajo, se fizično ali verbalno znašajo nad nasprotno mislečimi, a pravica, da ne verjamejo, da podvomijo, da prisegajo na teorije zarote, jim je sveta.

Tudi predstojniku Nacionalnega instituta za javno zdravje, someščanu Milanu Kreku, šefu NIJZ, priznavam pravico do lastnega mnenja, do emociji, do tega, da je ne le razočaran, ker jih je še toliko in toliko, ki ne zaupajo ne njemu in ne še manj kompetentnim strokovnjakom, ampak čeprav je hud in besen, je dolžan paziti, tako kot vsi drugi pomembneži, vplivneži in odločevalci, na učinke oziroma posledice svoje ubesedene in javno izpovedane nejevolje. To, kar je izjavil v nedeljskem intervjuju z Možino na prvem programu TV Slovenija, je zame nezaslišano, da »smo zdaj priča epidemiji necepljenih, ki imajo za talce celotno družbo«. Prva trditev je butasta, ker tudi v prenesenem pomenu je epidemija nenaden izbruh in hitro širjenje nečesa, kar za necepljene ne velja, ker se krčijo glede na to, da število cepljenih, četudi počasi, narašča.

Bolj problematičen je preostali del stavka, »necepljeni imajo za talce celotno družbo«. Ali se bomo odslej posluževali te retorike, Milan? Jo stopnjevali? Gradili korak za korakom sovraštvo cepljencev do necepljenih? Pisali na vrata slednjih z belo barvo NC? Jih primorali si zašiti na suknjiču, in to vidno, ti dve črki? Jih nekam deportirali in izolirali kot gnila jabolka od preostalega, cepljenega, torej »ozaveščenega in zdravega« dela družbe? Gospodarstveniki, da bi prihranili pri stroških testiranja, se že izrekajo za uvedbo obveznega cepljenja in ustreznih sankcij. Ministra Počivalšek in Poklukar bi rada ukinila T iz PCT. Ali nista pomislila na to, da bi morda mnogi necepljeni, odločeni, da taki ostanejo, raje ubrali pot zavestnega, lastnoročnega okuženja in prebolevanja – govorim zlasti o mlajših, ki stavijo na svojo odpornost, na svojo imunost – v prepričanju, da jim bo potek bolezni prizanesel? Če pa ne bo tako, se bodo bolnišnične postelje še dodatno polnile, in to prav zaradi ukinitve testiranja med pogoji za družbeno vključenost?!

Kaj se gremo, gospodje? Milanu Kreku pa še posebej, ki tako rad snema rokavice. Pravi strokovnjak tega ne počne. Vselej rokavice na rokah, ker virus preži za vsakim vogalom. In to, kar nam zdaj grozi, pa že ima atribute epidemije, in to epidemije diskriminacije, diferenciacije, izključevanja, medsebojnega sovraštva. Ali je to prava pot?

Aurelio Juri, Koper