Na svojem kolesu, ki je skorajda že njegov zaščitni znak, je vedro prikolesaril do glavnega trga v Kamniku in priznal, da praktično ni dogodka ali obveznosti, ki je ne bi opravil na dveh kolesih. Dušan Letnar je danes upokojenec, ki iskreno prizna, da že od nekdaj rad opazuje okolico, prav tako tudi ljudi. »Do upokojitve sem kot prodajalec delal v Kamniku, zato si tudi upam trditi, da poznam Kamničane tako vizualno kot njihove duše,« začne pogovor ob kavi in doda, da ga dobro poznajo tudi domačini. In morda je prav ta iskrena povezanost med njimi botrovala iskrenemu fotografskemu zapisu, ki ga pod naslovom Mimonoše Letnar razstavlja v preddverju kamniške občinske stavbe.

Med ogledovanjem dvanajstih fotografij v oči pade iskren nasmeh ne ravno ostre, kot bi se urednik fotografije izrazil, fotografije. »O, sošolec, je rekla in skočila proti meni. Slika je malo zamegljena, saj mi je skočila iz fokusa,« razloži splet okoliščin fotograf in pokaže na sliko mladenke, ki je z nageljnom v desni roki skočila iz povorke. »Med gledalci je opazila prijateljico in ji izročila nagelj,« razloži avtor razstave. To najbolje opiše morda prav Dušan Dovč, ki je na povabilu na razstavo zapisal: »Dušan Letnar je na svojih črno-belih fotografijah zabeležil mimohod udeležencev in trenutke brezskrbnosti, radosti in ponosa. Izognil se je dokumentiranju oblačil in se osredotočil na emocije udeležencev. Nekateri udeleženci so fotografa nasmejani opazili, drugi so v mimohodu ostali zvesti prikazu noše, tretji so v dinamični akciji ali z gesto pozdravili prijatelje. Fotografiral je z iste pozicije, s 50-mm objektivom, ki najbolj približa fotoaparat človeškemu pogledu. Vzpostavil je tisto distanco, ki na fotografijah ohranja avtentičnost trenutka, v likovnem pomenu pa vzpostavlja prepričljivo avtorsko poetiko.«

Pridružil se je gimnazijcem, ki so ustanovili klub

Dušan Letnar, doma iz Mekinj, je fotografiral že kot tabornik. Z dokumentarno fotografijo se je začel ukvarjati leta 1980 kot lokostrelec v takrat ustanovljenem lokalnem klubu. Kljub sodobnim tehnologijam pa, kot pravi, ves čas ostaja zvest prav analogni fotografiji. »Sprva sem deloval v okviru Fotokluba Mavrica iz Radomelj, kjer sem obiskoval tudi različne tečaje. Ko so leta 2005 kamniški gimnazijci ustanovili fotoklub, sem se jim takoj pridružil. Ker nas je bilo kar nekaj, ki se še danes ukvarjamo z analogno fotografijo, smo v prostorih kluba naredili tudi temnico,« je o začetku delovanja lokalnega fotokluba povedal sogovornik.

Že od samega začetka Letnar v ospredje svojega fotografskega zanimanja daje beleženje industrijske dediščine nekdanje kamniške smodnišnice (za Kamfest 2020 je pripravil ulično razstavo fotografij Barutane), prav tako pestre etnografske zapuščine okoliških krajev. »Fotografije smodnišnice so nastajale v času, ko je bila ta še v rokah vojske. Narejene so bile brez stojala in v stalni preži pred varnostniki, saj je bil vstop v smodnišnico takrat prepovedan,« se še živo spominja svojih podvigov.

Ves čas pa Letnar vseeno ostaja skrben pripovedovalec dogajanja v Kamniku. Leta 2015 je svojo serijo Pastirji Velike planine razstavil v Galeriji Doma kulture Kamnik, leta 2017 pa se je s serijo Gnezda predstavil v okviru Paviljona Petra Raucha v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Leto dni kasneje je sledila serija Iva, ki jo je razstavil v celjski AQ galeriji, v njej pa raziskoval socialne in bivanjske tematike intimnega družinskega okolja. Lani je v Galeriji Doma kulture Kamnik predstavil serijo v nastajanju Moji sosedje, v okviru katere beleži vsakdan svojih sosedov in utrip kamniškega predmestja.