(Nedeljski dnevnik) Jesen nikjer ne diši tako kot doma

Čeprav je veliko prepotovala, v tujini pred tem ni nikoli živela. »Gotovo je iti v tujino pri 50 letih drugačna izkušnja, kot če se preseliš pri dvajsetih ali tridesetih,« reče in se nasmehne nekoč grenkim spominom. »Moja dva odrasla otroka iz prvega zakona sta ostala v Sloveniji, prav tako prijatelji. Pa tudi v Amsterdamu po toliko letih prvič nisem delala v muzeju, spremenila sem delovno okolje. Nizozemci imajo najmanj praznikov v Evropski uniji in od junija do decembra ni bilo prostega dneva, tako da toliko časa tudi nisem šla v Slovenijo. Spomnim se, kako sem prvega novembra kolesarila domov in jokala kot dež, ker sem začutila strašno domotožje. Zavedela sem se, da tisti večer nima enakega vonja, kot ga ima jesen v Ljubljani. Jesen diši drugače doma kot kjer koli drugje,« še pove in da vedeti, da je bilo od začetka težko.

»Po prvem letu sem nenadoma začela uživati. Spoznala sem nove prijatelje, kolege. Delo je bilo izjemno zanimivo, veliko sem komunicirala z raznimi umetniki. Počasi začneš poganjati majhne koreninice tam, kjer si. Težko spoznanje je tudi to, da čez čas, ko prideš nazaj v svoje mesto, ugotoviš, da to ni več tvoje mesto. Mesta se ne zamrznejo kot v našem spominu, ampak živijo naprej. Najbolj se je to videlo v tem, da sem prva leta na ljubljanskih ulicah še na vsakem koraku srečala nekoga, ki sem ga poznala, zdaj pa mora biti že pravi čudež, da srečam koga iz mojega prejšnjega življenja.«

»Zase lahko rečem, da govorim s precej privilegiranega položaja, ker živim v starem delu mesta, ob kanalu, v starem samostanu, kjer je vse, od trgovine do kemične čistilnice in restavracij, oddaljeno nekaj korakov ali pa kratko vožnjo s kolesom. Mene je Amsterdam prevzel, ne le z vidika kulture, zgodovine in umetnosti, ampak dejstvo, da sem se znašla v tem izjemno multikulturnem mestu. Je izjemno tolerantno, lahko si človek, kot si, nobeden te ne ocenjuje recimo po tem, kako si oblečen. Predvsem je v mestu neka dobra volja. Amsterdam je zdaj moj dom in tam se zelo dobro počutim.«

»Sprva je bilo težko, ker vsi govorijo angleško. Moj učitelj me je poučil, da moram reči, da ne znam angleško, ker potem bodo ljudje morali odgovarjati nizozemsko.« (Smeh.)

»Treba je reči, da verjetno veliko Nizozemcev popolnoma enako razmišlja. Amsterdam in velika mesta so precej drugačna od podeželja. Nizozemci vedno rečejo, da so majhna država, pa jih je 17 milijonov. To je povezano z njihovo preteklostjo in kolonializmom. Po osamosvojitvi Indonezije je prišlo na Nizozemsko veliko Indonezijcev. Gre tudi za vprašanje integracije. Nikakor ne gre za to, da bi se to idealiziralo, seveda so tudi težave, a še danes velja, da je za istospolno usmerjene in na kakršen koli način 'drugačne' Amsterdam zelo tolerantno mesto.«

»Včasih kdo ni vedel, kam bi me dal, ali pa niso vedeli, kje je Slovenija. Lahko pa povem pripetljaj pred časom, ko sva si šla z Robom ogledat novo arhitekturno zelo zanimivo mošejo. Ko sva vstopila, je prijazen oskrbnik takoj dal možu roko in mu vse razložil, mene kot žensko pa je popolnoma ignoriral. Tega v Amsterdamu res nisem pričakovala. A to je primer, ki ga ne gre posploševati. Ali denimo zadnjič, ko sva šla v restavracijo, naju je gospodična ogovorila v angleščini, ne nizozemščini. Je pa povedala, da še ne zna nizozemsko, saj je šele pred tremi meseci prišla iz Poljske. Podobno se mi je zgodilo tudi že sredi Ljubljane. Očitno je to cena, ki jo plačaš, če si videti kot turist.«

»Amsterdam je bil zadnjih deset let moj dom za konce tedna, Bruselj pa pisarna za preostale dni vmes. Bruselj je izjemno mesto z vidika kulture v najširšem smislu, a sva si morala prav vzeti čas kakšen konec tedna, da sva si kaj ogledala, ker sem res veliko delala. V Amsterdamu je tako, da kamor koli se obrneš, je kultura. V času korone je bilo seveda tega manj, ampak sva recimo ujela izvrstno razstavo Ulaya v Stedeljik museumu, to je muzej sodobne umetnosti. Vsak dan sva tudi ogromno prehodila in odkrivala posamične zanimive hiše in pokopališča v mestu, pa kolesarila sva veliko. V Amsterdamu in Nizozemski lahko kolesariš stotine in stotine kilometrov.«

Razlog, da se v Amsterdamu toliko kolesari, je tudi to, da je na ravnici. Ste pogrešali kaj naše hribe in planine?

»Uh, seveda! Slovenci imamo veliko srečo z našo naravo, to niso le prazne besede. Rob je pred leti rekel, da bi morali vso državo zaščititi kot naravni spomenik in res paziti, kje in kako kaj gradimo. To je biser raznolikosti.«

»Velikokrat se nam zdi nekaj za samoumevno. Tistega, kar dobiš kot darilo, morda ne ceniš tako, kot bi moral. Zdi se mi tudi, da smo Slovenci naravnani precej pesimistično, se veliko pritožujemo in da ne znamo objektivizirati stvari. Rob je pred leti med gledanjem neke naše pogovorne oddaje, čeprav ni nič razumel, rekel, da se iz kretenj vidi, da gre za boj, ne za debato. Torej, če se ne strinjaš, si moj sovražnik. Ko sem se preselila, sem sčasoma opazila, da moj način razprave ni sodil v tolerantni model Nizozemcev, saj so zaradi moje gorečnosti vsi umolknili. Nizozemska televizija ima ogromno pogovornih oddaj, kjer gostijo ljudi različnih pogledov. Pogovarjajo se, čeprav ni rečeno, da se strinjajo, in zaradi tega tudi niso skregani ali jezni drug na drugega, se ne žalijo. To je raven diskusije, o kateri bi se pri nas lahko tudi kaj naučili.«

»Mislim, da zaradi zgodovine. Če imaš nekaj sto le izkušenj z razvojem demokratičnega sistema, je to ena stvar. Druga stvar pa je, da je Nizozemska družba temeljila v zadnjih več kot sto letih na štirih stebrih, katoličanih, protestantih, socialdemokratih in liberalcih. Ni treba, da vedno zmaga tisti, ki je bolj nasilen in bolj glasen.«

»Recimo, da štirje obračajo mizo, ko eden privija žarnico. (Smeh.) Stereotipno so seveda v šalah Belgijci tisti, ki potegnejo kratko. Sicer pa je tako, da se stvari hitro obrnejo na šalo, da si stvari ne ženeš k srcu.«

»Mogoče je to posploševanje, ampak se mi zdi, da se pri nas ne sprašuje intimnih vprašanj. Mi počakamo, da se človek sam odpre, če se želi, sicer ne vrtamo vanj. Tam so pa včasih vprašanja zelo konkretna in morala sem se navaditi, da so tako neposredni.«

»Mogoče. Slovenci so na Nizozemskim gotovo presenečeni nad tem, da na oknih ni zaves. Ena razlaga za to je, da lahko pogledaš v hišo in vidiš, da ni nič za vzeti, druga pa, da je vse transparentno. To se odraža tudi v načinu pogovora, spraševanja in različnega zanimanja.«

»Že na pogrebu se ne govori samo o tem, kaj je človek dosegel, kje je delal in podobno, temveč gre za bolj oseben odnos; govorijo sorodniki, govorijo otroci, prijatelji, vnuki zaigrajo na inštrument recimo. Druga stvar je evtanazija, ki je na Nizozemskem zakonita. Stvari so sicer zelo regulirane, ne moreš kar reči, da bi umrl, in greš. Pred nekaj meseci se je poslovil snahin oče, imel je zadnjo fazo raka na požiralniku in odločil se je za evtanazijo. Bili so skupaj z družino, pogovorili so se in se lepo poslovili. Če razmišljam, bi tudi jaz rada tako, če bi bila kdaj v podobnem stanju. Ne bi si želela podaljševati agonije. Jaz bom na Nizozemskem imela to možnost, morda pa bi se morali tudi v Sloveniji o tem več pogovarjati.«