Ta menda ogrožena sorta podalpskih primatov nežnih dušic in slabih živcev želi, kljub njihovi pregovorno debeli koži, zakonsko zaščito pred svojim lastnim plemenom, ki mu ni mar njihove preobčutljivosti, ne razume, ali noče razumeti njihove vizije raja pod Triglavom in ne prepozna njihovega žrtvovanja za rod in domovino, ki so ju dobili v svoje mile šapice malo po naključju, malo po božji milosti in previdnosti in več zaradi nespameti ljudstva, ki je iz vreče sreče, ki mu je bila ponujena na izbiro, izbralo za svoje plemenske poglavarje nekaj preplašenih in preobčutljivih kreatur, ki so se uspele, po internem izboru veljakov slabih živcev in še slabšega značaja, stlačiti vanjo.

Razumljivo, za preživetje gre. Z vsemi sredstvi, za vsako ceno. Zato domnevno ogrožene preobčutljive mevže hočejo zaščitni zakon, diktaturo, strahovlado, totalno represijo, hočejo kalifat, kar koli, kar bi jih zavarovalo pred kritično javnostjo in besnimi množicami in bi njihove trpeče duše obvarovalo pred vznemirjenjem. Takoj, tukaj in zdaj. Ko ne učinkuje opletanje verolomnežev z leve proti desni in nazaj, ko ne deluje več bevskanje, zmerjanje in grožnje po medijih, ko niso več učinkoviti nezakonite kazni, pendreki in vodni top ter se vsaj nekaterim nasilnežem in spužvam med njimi obeta odstavitev od korita, na katero so mislili, da bodo večno prisesani, je dovoljeno vse in je čas za drastične ukrepe. Nagobčnik, kar predlog zaščitnega zakona, ki ga zase pripravlja prestrašena klika amoralnežev v strahu pred odhodom v oslovsko klop poražencev, ki so izgubili zaupanje ljudi, v resnici je, je zanje še najmanjše zlo.

Brez tega zakona, brez omejevanja javne besede, napadov na civilna gibanja, protestnike in oporečnike, brez odlokov in uredb, čeprav dokazano nezakonitih, lahko izgubijo še veliko več. Že jutri lahko strmoglavijo v brezno anonimnosti. Tega pa se večina med njimi boji bolj kot sodbe lastnih ljudi, zato hočejo kalifat na podalpski način in hočejo zaščito, vsaj tako, kot jo je poznal propadli režim, s katerim nas vsak dan strašijo. Zdi se, da je njihova prihodnost v preteklosti in njenih preizkušenih metodah discipliniranja neposlušnih in naša – reinkarnacija znamenitega 133. člena.

Od preplašenih škodljivcev na oblasti, ki vidi samo sebe in svoje koristi, od patološkega cinika in verbalnega nasilneža, ki misli, da ga je sama Usoda izbrala za vlogo Odrešenika in branik pred kvarnim vplivom tistih, ki bolj kot vanj verjamejo v svobodo govora, demokracijo, civilno družbo in človekove pravice, pričakovati kaj drugega kot represijo v maniri najbolj okorele diktature, bi bilo neresno.

Verjeli smo, da sta tiranija in diktatura preteklost. Verjeli, da so pravice in svoboščine bistvo te civilizacije in temelj demokracije. Dokler nam ni ta izprijena klika z vso aroganco, ki jo premore, z odločitvijo, da deklariranim nacifašistom in nasilni drhali prizna status delovanja v javnem interesu, pokazala, da imamo opravka z duhovnimi dediči ideologije, ki nas je namenila uničenju.

Že predolgo pasivna in zaradi verbalnega svinjanja zmrcvarjena generacija bo morala prej ali slej opraviti svojo državljansko dolžnost in pravnomočno obsojenega in s pravnim hokuspokusom in logičnimi absurdi pomiloščenega ter njegove puhloglave satelite, ki s svojo umazano politiko generirajo permanentno nasilje v družbi, sprevračajo dejstva in sebe vidijo kot žrtve, preprosto nagnati z oblasti.

Tako je in tako bo, dokler bodo aparatčiki po volji samodržca imenovani na funkcije, ki daleč presegajo njihove moralne in mentalne kompetence. Tako bo, dokler ljudi brez hrbtenice, prepričanj in vrednot, odtujenih lastnemu narodu in zastrupljenih z močjo in oblastjo, ne zamenjamo s tistimi, vrednimi zaupanja, ki jih bomo izbrali in izvolili mi sami in ne stranke in njihovi veljaki.

Predsednik pa, no ja, imeli smo ga.

Emil Brence, Bled