Govorice niso prišle v obtok z bolniškega lista, pač pa pričajo o negotovosti v volilnem telesu prestolnice. Večina, ki ni zadovoljna z manjšinsko vladavino Janeza Janše in SDS, je že v tesnobni situaciji glede parlamentarnih volitev: kako voliti proti, če na nasprotni strani ni nikogar, ki bi si zares zaslužil zaupanje? In če se za zdaj zdi glede parlamentarnih volitev vse povprečna žalost, bi bilo za to isto večino več kot neprijetno, če ob lokalnih volitvah v Ljubljani na listi ne bi bilo Jankovića. Kaj se lahko zgodi potem? Bi prišlo do prevrata na desnici, ki bo končno uvedla red in mir v prestolnico? Ali pa bi vzel stvari v roke politični naslednik? Za zdaj, ko smo vstopili v prvi prizor predvolilne kampanje, nič ne kaže, da bi se kdo sam in da bi iz krogov Liste Zorana Jankovića koga drugega ponujali kot naslednika, nasprotnikov pa tudi ni videti, mar ne? Prav tako še ni trdne izjave, da namerava Zoran Janković še enkrat seči po kostanj v žerjavico, da ne bi volilno telo imelo opravka s kakim mačkom v žaklju.

Če je misel na možnost izgube Ljubljane za (levo)sredinsko urbano večino travmatična, pa predstavlja pravo tragedijo za ves vodilni sestav, ki danes upravlja s političnimi, upravnimi, finančnimi, kulturnimi in drugimi vidiki mestnega življenja in seveda z vsemi javnimi in gospodarskimi službami. Ob pogledu na to, kako vodilne ekipe razpadajo prav po mestih, ko nosilec doživi poraz ali ne kandidira več, bi si človek mislil, da o nujni ponovno kandidaturi ljubljanskega župana s tesnobo razmišljajo in jo imajo za povsem nujno nosilci vseh pomembnih funkcij, ki so v obdobju Jankovićevega upravljanja mesta postali neizogibna sestavina, pa tudi lobistična srenja, znotraj katere se mnoge stvari odločajo v času od enih volitev do drugih. Na volitvah pa ne.