Bogata in z volančki okrašena rdeča obleka, odločni in strastni gibi, cvet v vranje črnih laseh in zvok španskih besed, ki jih spremlja kitara, so deli tradicije, ki so jo lahko domačini in turisti občudovali po španskih trgih, ulicah in lokalih. Seveda, govorimo o flamenku, zvrsti španske narodne glasbe in plesa, ki izhaja iz Andaluzije in navdušuje ljudi po vsem svetu.
Flamenko se uvršča med najbolj znana španska umetniška dela. Toda v državi, iz katere umetnost izvira in je že od 14. stoletja tudi obrt, ki združuje elegantno telesnost in surova človeška čustva, je v nevarnosti, da izumre. Španski tablai – tradicionalna prizorišča flamenka, poimenovana po lesenem odru, na katerem izvajalci plešejo, pojejo in igrajo – so bili še posebej močno prizadeti zaradi epidemioloških omejitev, ki so vključevale tudi druženje na prostem. Gledalci se v tablaih pogosto nagnetejo tesno skupaj ob ne dovolj odmaknjenih mizah, izvajalci pa ostanejo dovolj blizu njih, da ohranijo potreben električni naboj oziroma stik z občinstvom, ki spodbuja improvizacijo in spreminja flamenko v skupno sodelovanje. Prav to edinstveno okolje flamenka predstavlja že skoraj dve leti resne izzive v času covida-19.
Flamenko izgublja svet na odru
Večina španskih tablaov ostaja zaprta že dlje časa. Po besedah predsednika španskega združenja Tablao Juana Manuela del Reyja tablai zaposlujejo 95 odstotkov plesalcev flamenka v Španiji. Pred pandemijo je bilo nekaj več kot 50.000 predstav po državi na leto, slabih 6 odstotkov je bilo gostovanj zunaj Španije. Brez tablaov flamenko izgublja svet na odru. Ker tablai nimajo posebne licence, s katero bi jih priznavali kot ponudnike kulture, ne morejo prejeti še kako potrebne podpore španske vlade, tako da se prizorišča in izvajalci trudijo za preživetje. Nekaj prizorišč se je sicer odprlo za omejeno število gledalcev, a številna ostajajo zaprta, nekaj od teh pa jih je vrata zaprlo za vedno.
