»Ne glede na prejšnji odstavek se z globo od 500 do 1000 evrov kaznuje, kdor se prepira, vpije ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju ali v zvezi z uradnim poslovanjem ali do najvišjih predstavnikov države, poslanca, člana državnega sveta, člana vlade, sodnika ustavnega ali vrhovnega sodišča ali zoper njegovega bližnjega, s takšnim vedenjem pa lahko povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali škoduje njegovemu ugledu in takšno vedenje pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa osebno zazna na kraju kršitve.«
Pripravljajo tudi spremembo 135. člena kazenskega zakonika, po kateri bi bili odslej primeri groženj zoper najvišje predstavnike države, poslance, člane državnega sveta, člana vlade, sodnika ustavnega ali vrhovnega sodišča ali zoper njihove bližnje obravnavani po uradni dolžnosti.
O tem že nekaj časa v medijih in tudi sicer slišimo različne ocene, kritike in le majhno podporo navedenima spremembama. Nekateri celo navajajo, da se na ta način vračamo 30 in več let nazaj. Pri takšnih navedbah bi morali biti zelo previdni. Različnih kaznivih dejanj in prekrškov, ki opredeljujejo sovražni govor, omalovaževanje državnih simbolov in državnih organov, razžalitve in grožnje, naperjene proti uradnim osebam ter predstavnikom države, je veliko v zakonodaji samostojne Slovenije, najdemo pa jih tudi v zakonodaji pred samostojno Slovenijo. Problem pa je, kot je zapisal profesor Pirnat, v tem, kako je to kaznivo dejanje (prekršek, dodaja avtor) določeno, in še zlasti v tem, kako je izvajano – ali je izvajano v smeri, da se lahko z njim izvaja politična represija in onemogoča svoboda govora.
Vendar namen tega prispevka ni neposredno odgovoriti na vprašanje, ali je treba poslance in druge navedene dodatno zaščititi, a jim hkrati dopustiti, da oni žalijo druge. Sovražni govor in žalitve so nesprejemljive tako za poslance kot za druge, da ne rečem za protestnike. Namen prispevka je pogledati v zgodovino zakona o varstvu javnega reda in miru ter »verbalnega delikta« (133. člen kazenskega zakonika bivše SFRJ), ob dejstvu, da je Dnevnik že preveril izjavo ministra Hojsa, da imajo takšne rešitve tudi številne druge države, ter ugotovil, da so to Honduras, Kongo, Poljska, Madžarska… (Dnevnik, 7. 9. 2021, str. 12, Tanja Lesničar Pučko).
Zakon o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS, št. 16/1949) je poznal le določbo, da se kaznuje, kdor je omalovaževal državne organe ali njihove zakonite predpise ali ukrepe. Ta zakon je leta 1951 dopolnil zakon o izravnavi posebnih predpisov o prekrških … z določbami temeljnega zakona o prekrških (Uradni list LRS, št. 40/1951). S tem zakonom se je nedovoljeno omalovaževanje državnih organov oziroma njihovih zakonitih ukrepov razširilo tudi na uradne osebe teh organov pri opravljanju službe ali v zvezi z opravljanjem službe. Leta 1959 je bil zakon dopolnjen z naslednjo določbo: »kdor je kakor koli žalil ali sramotil državno zastavo, zastavo narodne manjšine, družbene ali gospodarske organizacije, oznake državnega organa, urada, zavoda, družbene ali gospodarske organizacije«. Ta določba se je z novim zakonom o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list SRS, št. 16/1974) nekoliko spremenila: »kdor na javnem kraju z govorom, pisanjem, z nošenjem raznih znakov, emblemov ali na drug način sramoti družbenopolitično ureditev Jugoslavije oziroma izziva ali žali moralna, narodnostna ali patriotična čustva občanov«.
Še vedno pa je v zakonu ostala določba: »kdor se nedostojno vede proti uradni osebi pri uradnem poslovanju ali zaradi uradnega poslovanja ali ne upošteva na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa uradne osebe«. Ta določba je ostala nespremenjena tudi v zakonu o javnem redu in miru iz leta 2003. Zanimivo pa je, da je bila z zakonom o varstvu javnega reda in miru v letu 2006 spremenjena (Čelik, 2009) ter se še danes glasi: »kdor se prepira, vpije ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju«.
Iz opisanega lahko ugotovimo, da v tistem »nedemokratičnem, komunističnem, enoumnem« in s strani vladajočih še na druge načine opredeljenem sistemu pred letom 1991 nismo poznali določb, ki bi poslance, vlado, ministre in druge varovale na takšen način, kot se predlaga zdaj. Že sam predlog kaže na to, da se oddaljujemo od demokracije in da prehajamo v avtoritarni sistem, v katerem je vladajočim treba podrediti vse sisteme v državi, od policije do sodišč in medijev, civilno družbo pa onemogočiti in utišati ter ji prepovedati kritiko vladajočih – Hkrati pa vladajočim dovoliti ne le žalitve, temveč tudi to, da civilno družbo kaznujejo na kraju dogodka. In »dogodek« preide v prekršek po neposredni oceni policista oziroma če takšno vedenje pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa osebno zazna na kraju kršitve.
Vladajoči in tudi nekateri drugi radi omenjajo, da smo imeli v »nedemokratičnem sistemu« uzakonjen tudi verbalni delikt, in sicer kaznivo dejanje sovražne propagande (133. člen kazenskega zakonika SFRJ). To je res, vendar v začetku osemdesetih let še najdemo poročila o politični kriminaliteti s podrobnimi obravnavami posameznikov, kasneje pa več ne, kar lahko pripišemo liberalnejšemu odnosu slovenskega tožilstva do sovražne propagande (RSNZ, 1985, str. 4–6). Revija Mladina je decembra 1988 objavila podatke o narodnosti in številu obtoženih po 133. členu kazenskega zakonika SFRJ (Jerneja Kos, 2004). Iz teh podatkov izhaja, da je bilo od leta 1981 do prvega polletja 1988 največ obtoženih Albancev (505), sledijo Hrvati (172), Srbi (81), Slovencev pa le 19. A opozoriti velja, da je bila večina Slovencev kaznovana izven Slovenije, predvsem je šlo za mlade med služenjem vojaškega roka.
Med kaznivim dejanjem sovražne propagande in sedanjimi predlogi pa je pomembna razlika, in sicer v tem, da je pri sovražni propagandi potekal postopek: zbiranje obvestil o kaznivem dejanju, ovadba na tožilstvo, preiskava, obtožba in sojenje oziroma pri kaznivih dejanjih s predlogom oškodovanca obtožba tožilca in sojenje ali postopek pred sodiščem z zasebno tožbo. V sedanjem predlogu kaznovanja za prekršek »verbalnega delikta« pa uradna oseba (policist) izreče globo, ko kršitev neposredno zazna in sama oceni, ali gre za prekršek ali ne.
Tudi nov predlog poslancev SDS, NSi in SMC določa, da se kaznuje »tistega, ki se v javnosti prepira, vpije ali se nedostojno vede do posameznika ali skupine, ki se nahaja na teritoriju Slovenije, s takšnim vedenjem pa lahko povzroči vznemirjanje ali razburjanje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali škoduje njihovemu ugledu in takšno vedenje pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa osebno zazna na kraju kršitve«.
In tudi s takšno dikcijo se kaže, kaj je namen trenutne oblasti: da se onemogoči oporekanje vladajočim, zlasti na protestih. Bistveno pa se mi zdi, da se zgoraj opisana kazniva ravnanja od leta 1949 nadgrajujejo in da se s tem povečuje represija zoper vse. V novi dikciji se tudi izpušča in pozablja na bistveni pomen obravnavanega člena: ta je bil vedno namenjen temu, da uradne osebe (predvsem policisti) ne bi bili ovirani in omalovaževani pri svojem delu. In to se je policistom pogosto dogajalo, ko so izvajali odredbe vlade, tudi pri tistih odredbah, ki so bile neustavne.
Z novim predlogom se torej izpušča dikcija: »kdor se prepira, vpije ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju«, pri kateri je največkrat šlo za policiste.
Izr. prof. dr. Tomaž Čas