Pot je Patrik prehodil v štirih dneh, vsak dan od 50 do 60 kilometrov, in sicer s steklenico vode, nekaj energijskimi ploščicami ter zaradi vročine zaščiten s klobukom in oblečen v dolge hlače. Ni bilo lahko, a ga je gnala močna volja, da pomaga tistim, ki to najbolj potrebujejo. Vso pot so maturanta umetniške gimnazije spodbujali šolski prijatelji in profesorji srednje šole, ki jo obiskuje, medtem ko sta ga oče in mama spremljala z avtomobilom. Vsak dan sta mu potem, ko se je stemnilo, prinesla hrano in ga odpeljala do prenočišča. Oba sta zelo ponosna na sina, oče Valerio pa je dodal: »Tudi sam sem imel v njegovih letih podobne želje, a nikoli nisem zbral dovolj poguma, da bi jih tudi uresničil.« Res drži, da lahko velike stvari dosežejo in uresničijo tudi mali ljudje, če imajo veliko srce, je zapisal eden od donatorjev, s pomočjo katerih so narisali nasmeh na usta stotim šolarjem, ki so dobili nove šolske torbice oziroma nahrbtnike, polne potrebščin za novo šolsko leto, ki se je pravkar začelo.