Vendar še vedno obstaja možnost, da se takemu posrednemu nadzoru kaj izmuzne. Npr. kaka komunajzarska zlobna objava, ki zastruplja državljane z zlonamernimi in tendencioznimi vestmi v mediju, ki se še ni čisto spametoval. Da bi to preprečili, je treba poseči še malo bolj nazaj v zgodovino in poiskati vzore v predsocialističnih časih. Tudi v režimih, ki niso bili komunistični, je namreč mogoče najti primerne in učinkovite vzore. Stara Avstrija je imela prav posrečeno tiskovno zakonodajo in naš predsednik vlade bi lahko naložil vrlemu ministru Vasku, pristojnemu za kulturo in propagando, pardon, medije, da povzame člene iz tiskovnega zakona črno-žolte monarhije. Znamenitemu pravosodnemu ministru Dikaučiču pa bi lahko zaukazal, da »posodobi« kazenski zakonik po istem vzoru.

Naj naštejem nekaj primerov, kako krasno in brez napak je to včasih funkcioniralo.

Časopis Slovenski narod je 12. 8. 1876 poročal o poštnem mojstru, tj. državnem uradniku iz Stične, ki stranki ni želel izdati potrdila o prejetju v slovenskem obrazcu, ampak mu je vsilil nemškega. K pripombi, da drugi uradniki brez težav izdajajo potrdila na slovenskih obrazcih, je poštni uradnik pripomnil, da so ti »pravi osli« in da ima on od nadkomisarja navodilo, da slovenske obrazce izdaja le ljudem, ki ne znajo nemško. Kdo ne zna nemško, pa presoja sam. Zaradi objave te vesti je na predlog državnega tožilstva sodišče zaplenilo in ukazalo uničenje celotne naklade Slovenskega naroda ter se pri tem oprlo na člen 300 kazenskega zakonika ter člena 36 in 37 tiskovnega zakona. Kršen je bil javni red in mir! Članek je namreč spodbujal k zaničevanju in sovraštvu do poštnega mojstra v Stični in poštnega nadkomisarja pri opravljanju njunih službenih dolžnosti.

Člen 65 kazenskega zakonika v kombinaciji s tiskovnim zakonom je bil uporabljen že nekaj mesecev prej, ko je bil zaplenjen časopis Slovenec z dne 30. 3. 1876, saj je nepremišljeno objavil povzetek kritične razprave deželnega poslanca Bleiweisa. Ta je govoril proti čezmernim davčnim obremenitvam Kranjske in kot pravo rešitev navajal federalizem in oktobrsko diplomo. Članek je bil po mnenju tožilstva in sodbi sodišča žaljiv do vlade in celotna naklada je bila na osnovi člena 65 kazenskega zakonika in tiskovnega zakona zaplenjena in uničena.

Enako je doletelo Slovenski narod 18. 7. 1889, saj je objavil članek, ki je bil po oceni tožilstva in sodbi sodišča žaljivo usmerjen zoper pravosodnega ministra grofa Schönborna. Članek je poročal, da je minister prezirljivo sprejel slovenska državna poslanca, ne da bi jima ponudil stol. Na kratko je zavrnil njune zahteve po vpeljavi slovenščine v šole in urade z obrazložitvijo, da so slovenska narečja od doline do doline povsem različna in da ni enotnega slovenskega jezika, kar pravi tudi prevzvišeni škof.

Takih primerov, kako so v zlatih časih v 19. stoletju znali vzpostavljati red na področju medijev, je še zelo veliko. Res pa je, da so takrat imeli ustrezno zakonodajo, tožilstva in sodišča pa so vedela, kako je treba »pravilno« tožiti in soditi. Tudi na področju pravosodja torej čaka sedanjo koalicijo in vlado še nekaj dela. Ampak le pogumno. Na Poljskem in Madžarskem so ta ideal 19. stoletja že dosegli.

Dragan Matić, Srednje Gameljne