Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja (PCT) za zajezitev širjenja okužb z novim koronavirusom določa, da za zaposlene v dejavnostih ponujanja in prodaje blaga in storitev, na deloviščih ter v mnogih drugih dejavnostih velja obvezno testiranje s testi HAG ali PCR oziroma samotestiranje, v kolikor zaposleni niso prebolevniki ali cepljeni proti Covid-19.
Na Trgovinski zbornici Slovenije (TZS), Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS), Združenju delodajalcev Slovenije (ZDS) ter Združenju delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije (ZDOPS) poudarjajo, da strošek testiranja zaposlenih nikakor ne more bremeniti delodajalcev. Vsakršne dodatne finančne obremenitve podjetij prinašajo izrazito negativne učinke za slovensko gospodarstvo, saj jih marsikatero že tako prizadeto podjetje enostavno ne bo preneslo.
»Vsak posameznik mora sam nositi odgovornost za svojo odločitev«
Reprezentativne delodajalske organizacije menijo, da delodajalci ne morejo kriti stroškov testiranja zaposlenim, ki se ne želijo odločiti za brezplačno alternativo – cepljenje. Prelaganje finančnega bremena testiranja na delodajalce po njihovi oceni ne bo prispevalo k višji stopnji precepljenosti prebivalstva, še več - verjamejo, da bo imelo celo nasprotni učinek. Zato so na vlado naslovili predlog za določitev pravnih podlag, na podlagi katerih bodo zaposleni, ki morajo na delovnem mestu izpolnjevati pogoj PCT, stroške testiranja krili sami. Prav tako smo predlagali, da se poda jasno stališče, da se čas testiranja ne všteva v delovni čas zaposlenih, določijo pa naj se tudi pravne podlage, ki bodo delodajalcem omogočale preverjanje pogoja PCT.
V delodajalskih organizacij pravijo, da ukrep testiranja zaposlenih v Sloveniji ne izhaja iz tveganja na delovnem mestu, ampak gre za ukrep zagotavljanja splošne varnosti prebivalcev Slovenije na podlagi zakona o nalezljivih boleznih. Izpolnjevanje PCT je namreč pogoj za dostopanje do številnih dejavnosti, ki jih posamezniki uporabljajo tudi v zasebnem življenju. Zato menijo, da mora vsak posameznik sam nositi odgovornost za svojo odločitev in s tem tudi stroške testiranja, v kolikor se ne odloči za cepljenje in za to nima utemeljenih zdravstvenih razlogov.
Po mnenju delodajalskih organizacij bi morala država ravnanje cepljenih, ki so že ravnali odgovorno do sebe in do celotne družbe, nagraditi, ne pa nalagati dodatnih stroškov delodajalcem za neodgovorno ravnanje tistih, ki cepljenje zavračajo. Prav tako je po njihovem nesprejemljivo, da bo zaradi izvajanja testiranja necepljenih v službenem času njihovo odsotnost, ki vpliva na organizacijo delovnih procesov in izpad efektivnih delovnih ur, stroškovno bremenilo delodajalce, posredno pa bodo zaradi tega bolj obremenjeni cepljeni zaposleni.
