Občutek v trenutku, ko sem ugotovil, da je novinarstvo »počepnilo« pred politiko, je bil nepopisno grenak, strašljiv. Bolj bedno sem se počutil v zrelem obdobju življenja samo trikrat – prvič, ko sem videl posnetke likvidacij v Srebrenici, drugič, ko sem videl obglavljanja nasprotnikov IS, in pa pred kratkim, ko sem videl eksekucijo ujetnikov talibanov. To primerjavo sem moral uporabiti, da sem vsaj približno opisal svoje občutke (in verjamem, da tudi občutke mnogih sodržavljanov) ob obglavljanju demokracije v Sloveniji. Zdaj ne gre več samo za popravljanje ur z macolami, zdaj gre za to, da z macolo popravljajo ljudi. In to ključnih za obstanek demokracije, to je novinarjev javne RTV. Nikoli nisem mislil, da je lahko strah za izgubo službe tako velik, da si pripravljen narediti vse, kar od tebe zahteva nora oblast.

Ko primerjam novinarje na RTV (čast redkim izjemam) z Jašo Jenullom, Teo Jarc, Niko Kovač in drugimi (izpostavljam še Sandro Bašić Hrvatin in Erika Valenčiča, govorca na petkovem protestu), ki so postavili na kocko vso svojo prihodnost za dobro te države, naše domovine, potem lahko samo žalosten ugotovim, da je umrlo tudi neodvisno in profesionalno novinarstvo na javni RTV. Pokopali so ga najprej kompromisi ob izpadih Možine, Pirkoviča in njima podobnih, potem pa še pokvarjeni programski svetniki (s častnimi izjemami) na RTV, ki so v službi politike opravili umazano delo za voditelja.

Zmedena in preračunljiva opozicija ima sicer vse možnosti za prevzem krmila države, a je upanje za odločne spremembe na bolje v Sloveniji ob tej stopnji politične korupcije vedno bolj jalovo. Zadnje upanje so mladi in pa morda še kak nepokvarjeni, verodostojni, pogumni, karizmatični posameznik, ki bo začutil, da izgubljamo edino domovino. Zdaj je čas, da stopi iz sence.

Srečo Knafelc, Krvava Peč