Ko v gostinstvu ni odgovornosti

Na lepo poznopoletno soboto sva se zgodaj popoldne s sinom odločila, da bova kosila na odprti terasi neke gostilne in picerije v Posavju (ime hranimo v uredništvu, op. ur.). Že takoj ob prihodu na teraso sva opazila, da natakar ne nosi zaščitne maske (niti pod nosom ali pod brado ne, kot se večkrat dogaja v Sloveniji). Bila sva nekoliko v dvomih, ali je obrok v takšnem lokalu varen, toda vseeno sva sedla in natakarju naročila hrano z njihovega menija. Kmalu je k mizi pristopila mlajša natakarica, ki nama je prinesla jedilni pribor. Vljudno sem jo vprašala, zakaj ne nosi zaščitne maske, odgovorila pa mi je, da se je tako odločila predvsem zato, ker so vladni ukrepi pogosto nedosledni in kontradiktorni. Na sinov argument, da je zapoved nošenja zaščitnih mask za zaposlene v gostinstvu vendarle konstantna, nama je natakarica prostodušno in nekoliko cinično odvrnila, da so se v njihovem lokalu pač odločili, da ne bodo nosili zaščitnih mask, in da je (ne)sprejemanje tega zaščitnega ukrepa tako ali tako odvisno od svobodne odločitve vsakega posameznika.