Slikovita naselja, med katerimi se vije gorska cesta, ležijo na nadmorski višini 1300 metrov. Na severni strani objemajo dolino Ziljske Alpe ter obronki Lienških Dolomitov, na jugu pa Karnijske Alpe, koder poteka na glavnem grebenu tudi državna meja z Italijo, na prehodu v Ziljsko dolino pa je reka Zilja vrezala ozko, do 200 metrov globoko sotesko.
Dolini so, zanimivo, dali ime Slovani, ki so se tod naselili po letu 600. Na prospektih, kjer je zapisana tudi zgodovina, je lepo pojasnjeno, da je »les« slovenska beseda, s katero so takrat poimenovali tudi gozd. Kmalu za Slovani so prišli bavarski priseljenci, ker naj bi bilo v dolini precej rudnih bogastev, pa se to ni izkazalo za resnično. Kljub temu da so prvotne prebivalce pregnali, so v zelo izrazitem narečju vse do danes ostali izrazi, ki izvirajo iz slovenskega jezika. Tako se na primer eden od pritokov Zilje pri Šentlovrencu (St. Lorenzen) imenuje Patok, beseda za počasen je »počasn«, beseda za čevelj je »črefl« in podobno.
Glavni vir dohodka v Lesni dolini (Lesachtal) je bila vedno živinoreja, so pa znali prebivalci tržiti tudi kakovosten les iz svojih gozdov. Vozili so ga tudi v Benetke, kjer so debla iz doline porabili za pilote, ki so jih zabijali v dno lagune, še danes izdelujejo iz njihovega lesa beneške gondole, uporabljajo pa zlasti les smreke, tudi za izdelavo glasbil.
Mnogo najrazličnejših možnosti
Za vse, ki uživajo v naravi, je na voljo nešteto poti najrazličnejših težavnostnih stopenj. Opise teh poti dobite pri domala vsaki hiši, kjer vas bodo sprejeli vedno prijazni in gostoljubni domačini. Tako se lahko odpravite na primer na pustolovsko Pot narave in kulture, ki se začne pri velikem mlinskem kolesu zahodno od Šentlovrenca in vas vodi do zgodovinske vaške kovačnice, ki je še v prvotnem stanju, ter mimo cerkve sv. Radegunda, ki velja za najstarejšo zgradbo v dolini; več kot zanimiv je tudi ogled vodnih mlinov ali pa romarskega središča Marija v Logu (Maria Luggau).
Lahko najamete konje in se z njimi odpravite na krajši ali daljši potep, lahko pa odkrivate tudi športno plat gorskih rek in potokov, saj se v Ziljo steka približno sto pritokov in brzic. Seveda se lahko odpravite tudi na planinske ture in odkrivate vrhove s čudovitim razgledom in globoka modra gorska jezera ter se spočijete ali okrepčate v planinskih kočah. Lahko pa se zgolj spočijete in razvajate v hotelu Tuffbad, ki so ga postavili na kraju, kjer je pet izvirov mineralne zdravilne vode in kjer je že leta 1765 grof von Ortenburg dovolil patrom, da zgradijo kopališče.
Izjemno doživetje je tudi, če pridete v to dolini pozimi. Ampak, zanimivo: sklenili so, da ne bodo imeli nobene vlečnice za smučarje, ker ima to, kot so rekli, že vsaka avstrijska vas, vas pa zato peljejo s sanmi, ki jih vlečejo psi ali konji, lahko se odpravite na izlet s krpljami, veliko je smučarskih tekaških prog…
Sto receptov za peko kruha
Prav posebno poglavje pa je hrana. Popolnoma jasno je, da kraji slovijo po izvrstnih suhomesnatih izdelkih in sirih, da je tam izobilje najrazličnejših klobas in slanin. Mimogrede, če je manj kot pol kilograma najrazličnejših salam in sirov na krožniku pri zajtrku, gre gospodinja takoj v akcijo. No, lahko si privoščite tudi ribe iz kristalno čistih jezerc, da gozdnih sadežev in najrazličnejših pit in zavitkov niti ne omenjamo. Znani pa so po peki kruha. Takega s hrustljavo skorjo in nebeško mehko sredico, zato ni presenetljivo, da imajo vsako leto festival kruha – letos je potekal prav minuli konec tedna. Kruh pečejo po kar stotih receptih, peka kruha na tradicionalne načine pa je tudi na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine. Da, skriti biser.