Zato ne moremo odreči podpore petkovim protestom. Nasprotno, vredni pomilovanja so tisti, ki se s tihim molkom pokoravajo razmahu prostaštva in uničujoče politike. Petkovi protesti resda niso uradno prijavljeni. Vendar so postali legitimni s tem, da se je na vseh 72 shodih doslej pazilo na zdravstveno varnost udeležencev in preprečevalo vsakršno nasilje, ki so ga večkrat poskušali izzvati nasprotniki in – policija.

V petek, 3. septembra, sem stala na Tivolski cesti v gruči več tisoč udeležencev in poslušala govor dr. Sandre Hrvatin Bašič pred sedežem STA, ko se nam je približala skupina policistk in policistov. Izmed vseh so izbrali mlajši ženski, od katerih so zahtevali, da se umakneta, ker da ovirata promet. Stala sem zraven, a policista nista ne z besedo ne z dejanji pokazala, da oviram promet tudi jaz ali kdo drug okoli nas. Ko sta ju ženski zavrnili, ker da imata pravico protestirati kot tisoče prisotnih, sta ju policista popisala. Grozi jima nadležen pravni postopek in naposled drakonska kazen. Cilj policije ni bil spraviti povorke s površin za javni promet. Njen namen je bil zastrahovati politične nasprotnike in jih z grožnjo visokih kazni odvrniti od tega, da bi se v prihodnje javno izpostavljali.

Ko se je po sklepnih nagovorih na Maistrovi množica že razhajala, je policija odvlekla mladostnika, ki je s prižiganjem bakle menda ogrozil varnost. Obkolilo ga je kakšnih trideset policistov, nekateri v oklepih, mučili so ga s stiskanjem zapestja in niso dovolili, da bi dobil pravno pomoč. To je bila bržkone prekomerna uporaba sile, katere namen je bil prav tako zastrahovati protestnike. Tisti petek je policija pokazala, da ne opravlja svojih nalog, temveč preganja politične nasprotnike.

Maja Breznik, Ljubljana