Sovražni govor ne obstaja. Zlasti »desni« so si dali duška. Družbena omrežja so vedno bolj smetili njihovi politiki, pogosto anonimno, pravniki, zgodovinarji, kvazi novinarji in mrhovinarji… Zakaj jih ne bi še navadni državljani. Vrstile so se neosnovane kritike, lažne informacije, sovražna propaganda, osebne žalitve…, dan na dan. »Pa naj me tožijo, če jim kaj ni všeč. Sovražni govor? Kaj je to? Ne, to je svoboda izražanja,« smo poslušali iz njihovih ust, tudi dan na dan, a sovražnega govora ni preganjal nihče. »Največji sin« pa je brez prestanka netil sovraštvo, za naprej in za nazaj.

Igranje žrtve ali resnična ogroženost? To dvoje je treba ločiti. Janši strežejo po življenju, če protestniki vpijejo »smrt janšizmu«, a žal »nestrokovni« tožilci tega ne vidijo tako, kot hoče on. (Kaj potem, če moledujejo, da jih toliko primanjkuje samo v Ljubljani, v EU pa čakajo na delegirane). Tudi Simonitija so kulturniki pred meseci »življenjsko ogrozili«, ko so z rdečo barvo ponazorili, da kultura krvavi. In te dni ponovno, ker je »nesposobna« policija potrebovala dolgih 20 minut, da je reagirala na »vandalizem« protestnikov, ki so s selotejpom pritrdili »klic« proti neonacizmu in fašizmu. V tem času bi teroristi Simonitija že lahko ustrelili, »modruje« njegov piarovec. A verjamem, da Janše ni strah za življenje, če sliši »smrt janšizmu«, in da dobro loči med človekom in ideologijo, prav tako njegove »koprive«, ki to »nevarnost« zvesto širijo. Tudi Simoniti gotovo razume sporočila kulturnikov. Njun namen je samo manipulacija z ljudmi, ne verjamem, da sta oba postala (in vsi njuni podporniki) paranoidna. Vsebina takšne janšistične propagande je tako neumno smešna, še bolj nerealna, kot je Noriško kraljestvo, da sploh dvomim o njenem efektu. Razen (morda) pri njihovih vernikih.

Zbogom, demokracija! Pred našimi očmi rušijo državo, ljudstvo pa naj bi imelo oblast. Že zdavnaj so jo ugrabili stranke, lobiji, RKC in je nočejo vrniti. Samo protesti so še ostali, teden za tednom, dvainsedemdesetkrat, zdaj pa nas hočejo utišati. Čeprav je kritika glasna veliko decibelov in upravičeno ostra do napak, je naša pravica. Pa nas hočejo deliti: na prvorazredne svete krave, na najvišje predstavnike države, ki jim po eni strani ne bo več treba dajati predloga za pregon groženj, ker bosta policija in tožilstvo to počela po uradni dolžnosti, po drugi strani bo za prekršek nedostojnega vedenja do njih veljalo že vpitje, prepiranje…, in na drugorazredno rajo. Vladajoči, ki nas mesece žalijo, strašijo, zasmehujejo, kaznujejo, pa za to ne plačajo nič. Že če bi se prvorazredni počutili vznemirjene, bi morali drugorazredni plačati 500 do tisoč evrov kazni. Se vračamo v čas verbalnega delikta, s politično kulturo na psu, z različnimi pravicami, bolj razslojeni, bolj razdeljeni in revnejši kot prej v Jugi?

Žalitve in kritika. Nihče ne mara žalitev, jemljejo ugled in dostojanstvo ter povzročajo bolečino: jezo in žalost. Nekaj drugega je dobronamerna kritika, ki jo, podprto z argumenti, laže sprejmemo. Uperjena je v človekovo ravnanje, nikoli v človeka samega, kar običajno počne Janša. Naj navedem primer. Ko mu je Spomenka Hribar očitala, da »nas danes prodaja kot svojo lastnino, kot puloverje, Madžarom in morda še komu«, je osebno žalil: »Spomenka Hribar je razpadajoč spomenik ene večjih tranzicijskih prevar – častihlepno, vsebinsko votlo, a poslušno in podlo orodje boljševizma.« Noben državnik si takega načina ne bi smel nikoli privoščiti, a Janša ni državnik. Si Slovenci res zaslužimo voditelje njegovega kova?

Za konec: v oddaji Tarča je minister Cigler Kralj razložil mnenje NSi, da »smo dolžni tudi s takim predpisom (visokimi denarnimi kaznimi) pokazati celotni družbi, da so takšne reakcije (ljudi) neprimerne«. O sebi, Janši, Hojsu…, o svetih kravah, pa nič.

Polona Jamnik, Bled