Z besedo »strpnost« sta v SSKJ razloženi besedi toleranca in tolerantnost, zato nimam nič proti, če se na splošno priporoča strpnost, seveda pa ne v zadevah, ki zahtevajo ničelno toleranco. V prometu pa ne gre za mnenja, temveč za načine vožnje, in tu je prej na mestu ničelna toleranca/strpnost: če vidimo, da je nekdo zavil na napačno smer avtoceste, bomo s strpnostjo do tega sokrivci možnih nesreč, če nismo takoj (brez tolerance!) obvestili policije. Z napačno rabo besede nam torej celo priporočajo napačno ravnanje!

Kako je prišlo do napačne besede? Najbrž je bila za izhodišče beseda nestrpnost. V SSKJ si sledita dve besedi z enakim črkovnim zapisom: ena z dvema poudarkoma (na e in r), druga samo s poudarkom na r. Prva pomeni odsotnost strpnosti, intoleranco, druga neučakanost. Iz te druge so v omenjenem prometnem priporočilu izpeljali sicer neobstoječo drugo besedo strpnost v pomenu »nasprotje neučakanosti« (jezik te »strpnosti« ne pozna, enako tuja bi mu bila »učakanost«), v mislih so imeli torej potrpljenje, potrpežljivost.

Sta to pravi besedi za mirno kri, ki pogojuje varno vožnjo? Z napačnim imenom bomo v enaki zadregi kot kočijaž v znani zgodbici o Mariji Tereziji: cesarica se je rada vozila s kočijo, nekoč pa je splezala na kozla h kočijažu, a je v ostrem ovinku padla na tla, pri čemer se je krinolina obrnila; spretno se je pobrala in popravila krinolino ter rekla kočijažu: »Si videl mojo prisebnost?« Kočijaž pa je odgovoril: »Res sem nekaj videl, veličanstvo, samo temu pri nas drugače pravimo.« Tudi omenjeni »strpnosti« pri nas pač drugače pravimo. Za varno vožnjo moramo biti pozorni na konkretne stvari, ob strani pa puščamo abstraktne pojme kot »prisebnost« ali »strpnost«.

Božidar Debenjak, Ljubljana