Četrtek je bil eden od njih, dan, ki bi si zaslužil hvalospev ali vsaj kratko dvovrstično pesmico v počastitev, haiku. Bleščeč. Tako značilne jutranje megle skorajda ni bilo – le tu in tam v kakšni dolini, pa še to je sonce hitro posušilo. Kdor se je v četrtek odpravil v hribe, je skoraj zadel glavni dobitek na lotu! Suh in prozoren zrak je podaril lepe razglede in oblakov, razen prav na zahodu, skorajda ni bilo. Jesen je za obisk hribov tako in tako najlepši čas. Seveda ne smemo tega jemati dobesedno, torej pričakovati, da bo že prvi ali drugi dan meteorološke jeseni tako. Zakaj torej? Predvsem je manj kopaste oblačnosti in zato so tudi plohe in nevihte manj verjetne. Ozračje postaja bolj stabilno, ker sonce izgublja svojo moč in mu ne uspe več tolikokrat pregreti ozračja, da bi kopasti oblaki sploh lahko nastajali. Poleti je dan sicer daljši, a jasni dnevi brez oblakov so redkejši, vsaj po vrhovih se ti zelo radi »obesijo« ravno takrat, ko smo mi tam gori. Jeseni se začnejo pojavljati dnevi z dvignjenim temperaturnim obratom, ki so poleti res redki. Dvignjena plast zraka s temperaturnim obratom pomeni, da je nad to mejo zrak suh in prozoren, nižje pa malo manj. Običajno se pod to temperaturno mejo nabere bolj vlažen in onesnažen zrak, kar nam od zgoraj lahko da občutek, kot da je pod nami tanka oblačna plast, od spodaj navzgor pa tega skorajda ne opazimo. Včasih na taki inverzni plasti nastane tudi razmeroma plitva plast oblakov, ki nas lahko dodatno spodbudi k višjemu vzponu, da pokukamo nad oblake.

Kakšni so pogoji v ozračju, si lahko zjutraj ogledamo na vertikalni sondaži, ki je običajno dostopna na spletnih straneh meteoroloških služb, ali pa tudi s pomočjo spletnih panoramskih kamer. Pa še eno prednost za obisk gora ima jesen pred poletjem. Takrat je lepše obiskati tudi bolj oblegane vrhove, saj je obiskovalcev manj. Navsezadnje gremo v hribe zato, da smo deležni tudi miru, da se v sebi umirimo. In če bi radi prav na Triglav ali kakšen drug »obvezni« hrib…