»Gore so vselej čiste. Kot žareče plamenice nad somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov…«

Pa žal že dolgo ni več tako. Nič več. Triglav, ki je vse od tistega 15. aprila 1895 simbol slovenstva, je zdaj postal mesto izkazovanja politične moči, tekmovanja, prisvajanja gore le političnim izbrancem.

Začelo se je s političnim plezanjem, nadaljevalo s strankarskimi tekmovanji, kdo vse zmore in od kod, s helikopterjem ali le z lastnimi močmi.

Po vseh političnih strankarskih osvajanjih tega simbola slovenstva so se nanj odpravili še protestniki, ki zdaj že 72 tednov zaporedoma iščejo pravico, enakopravnost in svobodo v svoji domovini Sloveniji. In potem se je zgodilo srečanje in v nadaljevanju izliv gneva ob žaljivi izjavi Janše o odprtih vratih psihiatrične bolnišnice.

Obsojanje gneva protestnikov ob srečanju s premierjem pa je pravo svetohlinstvo in Slovenci imamo še eno, novo temo, ki nas razdvaja.

Vsak neodvisen psiholog bo povedal, da sta pri zatiranju, podcenjevanju in mučenju možni le dve reakciji: popolna predaja in podrejenost ali pa upor in vračanje udarcev. Zavore popustijo tudi tistim najbolj potrpežljivim in kulturnim. Pričakovano.

In prav nepojmljivo je, kako so po vseh nesramnih in žaljivih tvitih (premierja, Grimsa, Hojsa, Tanka, Mahniča, Jerajeve, Škrinjarjeve…) nenadoma vsi ogorčeni nad neprimerno, žaljivo komunikacijo. Nenadoma si želijo kulturnega vedenja in spoštovanja. Sebe. Pa se spoštovanja ne da zaukazati in ne uzakoniti, spoštovanje se zgradi z dobrim zgledom in dani zgled je rodil odgovor.

Presenečenje je povsem neosnovano. Avstralski domorodci dobro vedo, da bumerang vedno prileti nazaj, in vrača se z veliko močjo. Zato se je vse zgodilo pričakovano in povsem osnovano.

Naj sklenem s kitajskim rekom:

Lahko izbiramo, kaj bomo sejali,

moramo pa požeti, kar smo posejali.

Ta vladna žetev zagotovo ne more biti drugačna kot strupena in grenka.

Mira Kofler, Škofja Loka