Ne želim si namreč poslanca, ki del svojega poslanskega mandata zagovarja družbenoekonomsko usmeritev, na podlagi katere je bil izvoljen, nato pa v drugem delu mandata to svojo usmeritev zavrže in sodeluje pri ustoličenju svoji prvotni usmeritvi povsem nasprotujoče družbenoekonomske usmeritve. Preprosto rečeno, izda zaupanje tistih, ki so mu omogočili, da je postal poslanec. Tak poslanec se zelo rad sklicuje na »odločanje po svoji vesti«. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) med drugim opredeljuje, da je »vest«, prvič – »občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenja, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti«, in drugič, – »imeti na vesti, ležati na vesti izraža moralno odgovornost, krivdo koga za kaj slabega, nedopustnega«. V obeh razlagah »vesti« je poudarek na moralni odgovornosti.
Ne želim si poslušati poslanske puhlice »po svoji vesti«. Poslanec, ki sredi poslanskega mandata spremeni svojo družbenoekonomsko usmeritev, se vede, kot da vesti ni. Omalovažuje spoštovanje do sočloveka, v našem primeru volilca. Zato po mojem mnenju pač ne odloča »po vesti«, četudi se nanjo ves čas sklicuje. Za vedenje izdajalcev je značilno, da, zaradi osebne koristi, vsebino svoje vesti (svojo moralno odgovornost) potisnejo v pozabo. Znano je, da so janičarji najbolj brezvestni.
Ne želim si poslanca iz opozicije, ki pravi, da predstavlja zmerno opozicijo, a glasuje »po svoji vesti« za predloge koalicije, ki bistveno nasprotujejo usmeritvam njegovih volilcev in opozicije. Ne želim si poslanca, ki bi bil »po svoji vesti« preračunljiv izvajalec preživetvenih interesov strankine vplivne birokracije ali ukazov (zelo verjetno) oblastiželjnega strankinega vodje, ko ti niso strokovno utemeljeni in se pomembno razlikujejo od vrednot poslančevih volilcev (»kravje kupčije«!). Skratka, ne želim, da nas, volilce, poslanec na kakršen koli način – »po svoji vesti« ali »brez svoje vesti« – obravnava kot nadlogo.
Tem nekaj mojim pričakovanjem v zvezi z vašim ravnanjem v vlogi poslanca seveda lahko pripišete majhno vrednost (zgledi pritegnejo!) ter delujete v nasprotju z mojimi željami. In se sklicujete na 82. člen (poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršna koli navodila) in 83. člen (poslanec državnega zbora ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles) slovenske ustave. No, meni, volilcu, bi vendarle ostali moralno odgovorni, čeprav si vi tega samemu sebi in meni ne bi hoteli priznati. Osebke, ki bežijo pred moralno odgovornostjo, preziramo (»imeti, kazati do koga zelo negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti«, SSKJ). Ne želim si, da bi vas, poslanca ali poslanko, moral prezirati.
Edvard Sušnik, Ljubljana
