»Moje življenje sta zaznamovala dva glasova – politični in glasbeni,« je dejal za New York Times na začetku sedemdesetih let. Zaradi tega je po eni strani užival svetovno slavo, po drugi pa je plačal tudi visoko osebno ceno.
Med svetovne zvezde ga je izstrelila avtorska glasba v filmu Grk Zorba iz leta 1964. Sirtaki, odplesan na znamenito glasbo, se je zapisal v zavest ljudi po vsem svetu. V spominu sta ostali tudi njegova spremljava za politični triler Z pet let pozneje in podlaga za kriminalno dramo Serpico, v kateri je leta 1973 igral Al Pacino. Med nesmrtne pa ga je poleg glasbe zapisal tudi boj za svobodo.
Med drugo svetovno vojno se je po okupaciji Grčije proti fašizmu boril pri zgolj 17 letih, v državljanski vojni (1947–1949) pa se je postavil na stran levice. V mladih letih je bil zaprisežen socialist, njegov idealizem pa je terjal strašanski davek. Med grško državljansko vojno so ga aretirali in izgnali na otok Ikarija, po poznejši deportaciji na otok Makronisos pa so ga mučili in dvakrat živega pokopali. Svoje izkušnje je prelil v svoje glasbeno delo.
Nekoč je dejal, da je številna dela napisal po zaporih, svoj prvi simfonični koncert pa celo v koncentracijskem taborišču. S tem, ko je svojo bolečino prelil v glasbo, je njegova osebna zgodovina postala del zgodovine grškega naroda. Izgnani Grki so recimo v času grške hunte radi pripovedovali anekdoto o atenskem policistu, ki si je v brado mrmral eno izmed Theodorakisovih skladb. Mimoidoči je to opazil in ogovoril policista, češ da je presenečen, policist pa ga je aretiral – ker je poslušal Theodorakisovo glasbo.
Grški premier Kiriakos Micotakis je danes odredil tri dni žalovanja.