»Poglej tega mačkona, kako je ogromen,« je deček pokazal na ogromno spečo dlakasto kepo oziroma mačko, za katero od lastnika izvemo, da je pasme maine coon, trenutno najbolj priljubljene mačje pasme. Niti malo vznemirjena ni videti, ko jo lastnik v posebnem vozičku, ki je namenjen prav prevozu mačk (četudi spominja na otroškega), pelje do sodniške mize, kjer poteka ocenjevanje Best in show na mednarodni razstavi mačk, kjer so ljubitelji mačk vseh vrst in barv minuli konec tedna prišli na svoj račun na Gospodarskem razstavišču.

Thea Friškovec - Keller, mednarodna sodnica iz Švice, po rodu Slovenka, že dvajset let ocenjuje mačke, njenemu budnemu in natančnemu očesu ne uide prav nobena mačja podrobnost. Za vsako pasmo velja določen standard, sodnik mora pogledati celotno telo, od glave, ušes, repa, oči do dlake, barve, vzorcev… Kar je bolj pomembno pri eni pasmi, ni nujno pri drugi, izvemo. Pri enih je večja pozornost na dlaki, pri drugih na glavi, sodnik pa mora vse te podrobnosti poznati in jih preveriti.

Čeprav se nekateri lastniki mačk na vse mogoče načine trudijo, da bi dosegli čim višjo oceno, je, kot prikima Thea Friškovec - Keller, veliko zapisano v genetiki. »S selektivno vzrejo sicer slediš perfekcionističnemu standardu, veliko lahko narediš z nego, na primer kopanjem in česanjem pri perzijskih mačkah, zelo pomemben je tudi temperament. Mačke, ki pridejo na razstave, morajo biti mirne, ne plašne, morajo biti navajene na ljudi. Tudi to se ocenjuje. Če se mačka ne pusti prijeti, je enostavno ne moreš oceniti, saj jo je treba preobračati, gledati, meriti… Mački morajo biti tega vajeni,« pripoveduje in še dodaja, da morajo biti navajeni tudi na občinstvo, saj je to včasih glasno in tudi zaploska, če mu je kakšna mačka še posebej všeč.

Prijazni crkljivčki

Spominja se, da so bile včasih mačke bistveno bolj nevrotične kot danes, saj so najbolj »divje« izločali iz vzreje in tako dobili prijazne crkljivčke, ki jih prav nič ne vznemiri. Vsaj večine ne. Tako so se na razstavi obiskovalci mirno sprehajali med kletkami, v katerih so ležale mačke, lastniki pa so jih vendarle mirno opozorili, če so preveč bezali vanje, saj bi jih tako lahko po nepotrebnem vznemirili.

Ko sodnico vprašamo, iz katere države prihajajo najboljše mačke, odgovori, da težko izpostavi samo eno državo, saj nikjer niso vse pasme najboljše. Visoka kvaliteta je v Skandinaviji, zelo je napredovala Poljska, bržkone pa prednjačijo Italijani, saj se njihove mačke tako pri nas kot na svetovnih razstavah uvrščajo v vrh najboljših.

Tudi sama je vzrediteljica. Začela je s siamskimi in perzijskimi mački, slednja je bila pred leti najbolj priljubljena pasma, zdaj pa vzreja singapurske mačke, ki so izredno redke, na svetu jih je le kakšnih 5000 in so najmanjša pasma nasploh.

Ko se ljudje odločajo za nakup mačke, morajo v prvi vrsti po njenem mnenju premisliti, kakšen temperament mačke si želijo. Nekatere so živahne in skačejo, druge so bolj mirne. Nekatere pasme zahtevajo od nas ogromno časa, če se z njimi ne igramo dovolj, postanejo depresivne. Sodnica priporoča lastnikom dve mački, da se lahko med seboj igrata »po mačje«.

Ne le dve, kar devet mačkov trenutno najbolj priljubljene pasme maine coon in pet mladičev ima doma Božidar Grigić, predsednik Felinološkega društva Ljubljana, ki je bilo organizator razstave. Kot pravi, je že od malega ljubitelj živali, a ker je živel v bloku, možnosti, da bi jih imel, ni bilo. Njegova ljubezen do te pasme mačk, sicer ene najstarejših naravnih pasem v Severni Ameriki, ki jih vzrejata s partnerjem, pa je vzniknila v študentskih letih. Ker jih tedaj v Sloveniji še ni bilo, je prvega maine coona kupil v tujini, nato pa se kmalu odločil, da bo vzreditelj. In koliko je dela z mačkami?

»Toliko kot z vsako živaljo,« odgovori in podrobno opiše, kakšno nego potrebujejo. Na primer česanje najmanj dvakrat na teden, pozornost, igro zjutraj in zvečer, da so utrujene in potem lažje spijo. Seveda mora vzreditelj misliti še na vse kaj drugega, med drugim na to, da se udeležuje razstav, saj se tam vzreditelji med seboj spoznajo, izmenjajo izkušnje, sodniki vsako mačko pregledajo in jo primerjajo s standardi, ki za določeno pasmo veljajo. Tako si nabirajo točke, pridobijo ugled, s tem pa seveda raste tudi ugled vzrejališča oziroma staršev mačk, ki se skotijo. In kajpak tudi cena. Ta se za pasmo maine coon začne pri 700 evrih. Za vzreditelja je, kot poudari sogovornik, najbolj pomembno, da vzreja zdrave mačke in da so te socializirane.

Previdno tudi iščejo dom za njihove mladiče, saj vsaka mačka ni primerna za vsako hišo. So nekatere, ki ne marajo hrupa, in takšnih zagotovo ne priporočajo družinam z majhnimi otroki. Zato bodoči lastniki ne bi smeli gledati le na zunanjost. Seveda pa je marsikaj odvisno tudi od pasme, saj so nekatere enostavno že po naravi bolj mirne kot druge.

Na ljubljanski razstavi se je predstavljalo 23 pasem, sicer pa je na svetu priznanih okoli 47 pasem, med katere pa ne sodijo domače mačke. Te so povsem svoja kategorija.

Mačka kot leopard

Trenutno je največ mačk pasme maine coon, tudi na svetovnih razstavah prevladujejo, sledijo britanske kratkodlake mačke, letos pa jih je po priljubljenosti prehitela bengalska mačka, ki je zadnja leta popularna zaradi svojega leopardjega vzorca in bodečih zelenih oči. Kar lepo število so jih pripeljali hrvaški razstavljavci, spoznali pa smo tudi Katjo Žalik iz Šentvida pri Stični, ki nam je predstavila svoja bengalska lepotca – samico in samčka. »Res je, dlaka teh mačk je povsem drugačna, je hipoalergena in jim ne odpada, kar mi zelo ustreza,« pripoveduje in še poudari, da so to zelo živahne mačke, kar opazimo tudi sami. Rade se igrajo, plezajo, skačejo visoko, skratka so aktivne mačke in zato niso primerne za vse ljudi, zlasti ne za tiste, ki imajo raje bolj mirne družinske ljubljence.

Med takšne sodi britanska kratkodlaka mačka ali britanka. Kot nam pove ena od vzrediteljic, Melanija Rejc iz Šmarja pri Jelšah, ki jih vzreja že sedem let, so te mačke po karakterju zelo umirjene, potrebujejo umirjen dom, če jih pravilno vzgojimo, so zelo rade tudi na rokah, četudi se jih sicer ta sloves ne drži. Zahtevajo dokaj malo nege, ni jih treba kopati, dlaka se jim ne masti, redko potrebujejo česanje, saj je njihova dlaka kratka. Primerne so tudi za majhna stanovanja, saj ne potrebujejo veliko gibanja in veljajo za ene najbolj lenih predstavnic. Tudi zato so vse bolj priljubljene in še zlasti v času korone je povpraševanje po njih zelo naraslo, ugotavlja sogovornica, medtem ko crklja svojo štiri mesece staro britanko.

Redke pasme

Počasi, a vztrajno se tudi pri nas pojavljajo tudi druge pasme mačk, na primer ragdoll, ki prihaja iz Amerike in se ponaša s čudovito mehko dlako in sijočimi modrimi očmi. Ljudi naravnost obožuje in je res nezapletenega značaja. Nina Marušič nam predstavi svojega samca, pri katerem najprej opazimo njegovo velikost. »Ja, res, samci so veliki, tehtajo do deset kilogramov, navadno so to kastrati, a tudi nekateri, ki so nekastrirani, lahko dosežejo to težo,« potrdi vzrediteljica, ki je že vse življenje ljubiteljica živali, zlasti mačk, pred dvajsetimi leti pa ji je v oči padla ravno ta pasma.

»Zanimivo mi je bilo, ko sem prebrala, da imajo te mačke rade vodo, kar bi za druge težko trdili,« se zasmeje. To sicer ne pomeni, da bi se zelo rade kopale, a vode se ne bojijo. Poudari tudi, da gre za precej zdravo pasmo, saj imajo te mačke zelo redko kakšne bolezni, morda imajo le nekoliko bolj občutljiva zgornja dihala, sicer pa dosežejo starost 15 let in tudi več.

Zanimivo je, da so skoraj vse mačke, ki smo jih opazili na razstavi, in teh je bilo kar čez dvesto, izredno mirno prenašale obiskovalce in celotno dogajanje, ki je bilo mestoma tudi bolj živahno. Na vprašanje, kako to dosežejo, Marušičeva odgovori: »To so mačke, s katerimi se že od rojstva ukvarjamo, stoodstotno zaupajo ljudem in se ne počutijo ogrožene. Čeprav nekateri ljudje mislijo, da na razstavah trpijo, ni tako. Določenim mačkam morda to res ne ustreza, a tistih jaz ne vozim na razstave, saj niso vse karakterno primerne. Te, ki sem jih pripeljala, pa so sproščene in ne doživljajo prevelikega stresa, razen morda ko gre za prevoz. Sicer pa večinoma spijo.«

Tudi Iggy Pop, dve leti in pol stara mačka, ki je na razstavi prvič, se le lenobno pretegne, ko jo lastnica Petra Prijanovič vzame iz kletke in nam jo predstavi. Ogromen samec, ki še ni dosegel končne rasti, je prav tako pasme maine coon in je eden od osmih tovrstnih v njenem vzrejališču. Prikima, da je za mačke najpomembnejše, da se na razstavi dobro počutijo, kar pomeni, da jih morajo lastniki na to dobro pripraviti. Že od malega jih lastniki tudi socializirajo in privajajo na hrup ter ljudi.