»Moja pot do radijske režiserke je bila res nekoliko zavita,« se najprej zasmeji Rosanda Sajko (1930), katere opus obsega več kot 370 radijskih iger tako za otroke kot za odrasle, za svoje delo pa je prejela obilico nagrad, leta 1973 tudi nagrado Prešernovega sklada. A del v njeni režiji, ob katerih so sploh v zlatih letih slovenske radijske igre, torej v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, odraščale številne generacije, na radijskih valovih skorajda ne bi bilo.
Tabu režiserke
»Že leta 1948, pred časom informbiroja, sem se menila za študij filmske žirije v Pragi, le še izpit bi morala narediti, ampak potem je to zaradi političnih dogodkov padlo v vodo,« pojasnjuje, kako da se je po študiju slovenščine vpisala na akademijo za igralsko umetnost, kakor se je takrat imenoval današnji AGRFT. V počitnicah med drugim in tretjim letnikom je Radio Slovenija razpisal natečaj za napovedovalce in Sajkova ga je uspešno opravila. Ko je za to izvedel njen starejši študijski kolega, radijski režiser Mirč Kragelj, ji je predlagal, naj raje prevzame režijo radijskih iger za otroke in mladinskih oddaj v mladinski redakciji. »Ko sem začela, sem se v to delo zaljubila in nisem mislila na nič drugega,« se rada spominja.
Čeprav je bila režija v petdesetih letih 20. stoletja v moški domeni? Ženske so režirale zgolj občasno, v glavnem je šlo za priznane igralke, kot je bila Marija Vera. »Radio je bil glede tega malo naprednejši, tu sta bili Maša Slavčeva in Silva Danilova,« pove režiserka, da je šele njena generacija začela minirati tabu ženskega režiserja, zlasti v gledališču. Leta 1960, ko je bila že šest let zaposlena v mladinski redakciji, pa je dramaturg Emil Smasek združil radijske igre za odrasle (prej so sodile v literarno redakcijo) in radijske igre za otroke (prej v mladinski) v posebno redakcijo. »To je imelo daljnosežne posledice za uveljavljanje radijske igre kot posebne umetniške zvrsti,« poudarja.
Prevzel jo je šum
Ne skriva, da je vedno raje režirala fantazijske kot realistične igre. »Slednje večinoma temeljijo na vizualnem dogajanju, denimo na skrivanju, lovljenju, na prihodih in odhodih v prostor… Poetska besedila velikih pisateljskih mojstrov, predstavljena samo z zvokom, kot je bila Driada Gregorja Strniše, pa ničesar ne izgubijo pri svoji umetniški prepričljivosti in izpovednosti, seveda če so le dovolj kvalitetno podprta z igralsko interpretacijo,« je prepričana režiserka, ki se je z radijsko igro tudi teoretično ukvarjala, denimo v knjigi Poetičnost zvoka (2006).
Šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila izrazito naklonjena razvoju radijske igre, tudi zaradi razvoja elektroakustične snemalne tehnike, kot sta stereofonija in kvadrofonija. Kot dodaja, je tudi njo takrat zanimala ta nova zvrst, »das neue Hoerspiel«. »Prevzel me je šum, zvok sam, precej sem se ukvarjala z zvočnim eksperimentiranjem v igrah, ki so jih prav za ta namen napisali Gordana Kunaver, Alja Tkačev ali Kristijan Muck,« pove.
Sodelovanje s Puntarjem
A posebno mesto v njenem opusu predstavlja sodelovanje s Franetom Puntarjem, ki je bil med pisci radijskih iger svetovni fenomen. »Intuitivno je zaznal čarobnost zvoka, šuma in glasov, v svojih igrah jih je napravil za junake zgodbe, prav okrog teh zvočnih pojavov se zapleta in razpleta zgodba, in to na duhovit, igriv in globoko etično sporočilen način,« spomni na lastnosti fonema A v istoimenski igri, ki je enkrat pesem, drugič stok bolečine, tretjič označuje odprta usta pri zdravniškem pregledu…
Leta 1972 se je ta igra uvrstila na listo desetih najboljših v Evropi, kamor so sicer imenovali le igre za odrasle. »To je bila posledica Smaskovega priznanja radijske igre za otroke kot enakovredne igri za odrasle in naše združitve v eno redakcijo. Redko katera druga evropska radijska postaja je imela obe zvrsti združeni,« se spomni tudi uspehov na jugoslovanskem festivalu radijskih iger v Ohridu. »A so prevedli in predvajali tudi v drugih državah, na primer v Nemčiji, kamor me je povabil ugledni dramaturg Ulrich Lauterbach, da jo zrežiram. Na Finskem je bila A v njihovi režiji leta 1973 razglašena za najboljšo finsko igro leta,« se nasmehne še ob otroških igrah Pravljica v modrem, Medvedek zleze vase, Vrata, ki škripljejo… Ne pozabi sicer omeniti, da dobre radijske igre ni brez odlične ekipe, predvsem tonskih mojstrov; njeni so bili Mladen Fortič, Nace Pugelj in Metka Rojc.
Uravnoteženi opus
Nagrado Prešernovega sklada ji je sicer prinesla režija iger za odrasle, in sicer Likvidacije Daneta Zajca in Ali naj te z listjem posujem Rudija Šeliga. »Moj opus kaže uravnoteženo sliko, pol za otroke, pol za odrasle, a zame razlike med obema zvrstema pravzaprav ni. Morda le v smislu, da je pri igri za otroke treba dosledneje paziti, da igralci jasneje, razločneje in počasneje govorijo, da lahko povedano dojamejo tudi majhni otroci,« pove.
»Čeprav sem bila ob nagradi Prešernovega sklada hvaležna, se v tem kaže tudi dejstvo, da ustvarjanje za otroke v tedanjem času ni bilo enako cenjeno kot ustvarjanje za odrasle,« skomigne. Pa spremlja tudi najnovejšo produkcijo? »Pripomnila bi samo, da vrhunske kvalitete žal ni mogoče ustvariti brez dobre finančne podpore,« sklene.
