Razprava o prihodnosti Evrope in znotraj tega evropske (nacionalne) zavesti zato postaja ključni element prihodnosti državljanov Evrope. Glede tehnološkega razvoja in tudi glede okoljske ogroženosti so ukrepi in usmeritve praktično že dorečeni, glede evropske zavesti državljanov Evrope pa se razprava šele začenja. Je pa ta razprava neizogibna tako zaradi naraščajočih nacionalizmov na eni strani kot nujnega večjega povezovanja državljanov Evrope na drugi strani. To povezovanje in sodelovanje pa zahteva več jezikovne demokracije v smislu enakopravnega sporazumevanja, več jasne jezikovne politike v smislu zaščite človekovih pravic, manj oportunizma evrokracije v smislu uporabe angleščine in manj privilegijev politikov v smislu samoumevne razpoložljivosti prevajalskih storitev.

Evropa danes že ima skupno zastavo, himno, denar in še vrsto skupnih zadev, nima pa skupne (nacionalne) zavesti. Gre za oblikovanje zavesti o evropski identiteti. K oblikovanju te identitete – poleg nacionalnih – pa lahko odločilno prispeva iskanje skupnega jezika, s katerim bodo prišli do besede, sodelovanja in povezovanja državljani Evrope. Evropa ne more in ne sme uporabiti »talilnega lonca«, niti ne sme več nadaljevati sedanjega angloameriškega kulturno-jezikovnega kolonializma, pač pa mora najti drugo pot. Gre za iskanje skupnega drugega jezika – prvi jezik mora ostati materinščina vsakega posameznika – ki pa zagotovo ne sme biti noben jezik kateregakoli (evropskega) naroda. Pred kratkim je izšla drobna knjižica z naslovom O mednarodnem jeziku skozi stoletja, ki obravnava prav to iskanje drugega skupnega jezika. V njej so filozofski članek o Bogu v jeziku, znanstveni članek o pomenu skupnega jezika za slovensko in evropsko identiteto ter zbrani zapisi, mnenja in izjave mnogih svetovno znanih oseb o iskanju skupnega jezika. Med temi je tudi izjava prvega predsednika Slovenije ter pobudi naših poslancev v slovenskem in v evropskem parlamentu.

Skrajne razmere, ki postajajo vsak dan bolj podobne katastrofi, zahtevajo razpravo in ukrepanje. To še posebej velja tudi za razpravo o prihodnosti naše Evrope in nas vseh – njenih državljanov. Zato ne zadostuje več zgolj (doslej jalova) razprava politikov, pač pa je potrebno ohranitveno, samozaščitno in zavestno sodelovanje civilne družbe. Oglasiti in vključiti se morajo (in moramo) vsi, ki imajo (imamo) kaj povedati. Gre za vse nas, saj smo vendar mi in naši zanamci prihodnost Evrope!

Janez Zadravec, Maribor