Celovški dvori niso varni, Celovški dvori so leglo kriminala, Celovški dvori so socialni geto. Tam so avtomobili razbiti in vlomljeni, tam se ponoči ne hodi okoli, so nekoč pisali slovenski mediji o soseski nasproti šišenske knjižnice. Saj veste – še preden je bila tam Aleja, še preden se je dalo tam brezplačno testirati. Tam se v podzemnih garažah streljajo, je obsedeno stanje pred desetletjem naslikala anonimka, ki jo je policija nato ovrgla in razkrila, da se je eden izmed stanovalcev neokusno pošalil. Stigma pa je še nekaj časa obstala, urbana legenda je živela dalje. Tudi Candyman je film o urbani legendi. O temnopoltem sužnju, ki se zaljubi v belko, ji naredi otroka, nato pa ga brutalno linčajo. In če smo na spletnih forumih pri nas lahko brali, naj ne kupujemo stanovanj v Celovških dvorih, so v prvem Candymanu, legendarni grozljivki iz leta 1992, ki se dogaja v Chicagu in čikaških javnih stanovanjih, študentki Helen Lyle rekli, naj v sosesko Cabrini-Green niti ne hodi.
Tam je nevarno, tam je kriminal, tam je geto, smo slišali v klasiki iz prejšnjega tisočletja. A je vseeno šla. Pa čeprav je v stanovanjih zamakala voda, pa čeprav radiatorji niso greli, pa čeprav so manjkale žaluzije in ograje v atrijih. To, da je bil Cabrini-Green videti kot nedokončana gradnja, kot da je šel pred finišem nekdo v stečaj, namreč sploh ni bil največji problem naselja. Problem ni bil niti to, da so mestne oblasti vetrovnega mesta v sosesko naselile vse tiste z margine, vse tiste revne in obupane, ki si niso mogli privoščiti stanovanja in življenja nikjer drugje. Ne, problem je bil v tem, da so jih tam nato tudi pustili; popredalčkali in odmaknili stran od oči javnosti. Cabrini-Green ni bil most do asimilacije, temveč je družbeni problem še poglobil. Soseska ni zaživela, vsi so gledali, kako pred njihovimi očmi umira.
»Ko je bila soseska polna ljudi, policije ni bilo, sedaj ko je prazna, pa so vedno tu,« slišimo v Candymanu z letnico 2021. Nova verzija klasične grozljivke je namreč tiste vrste nadaljevanje, pri katerem se vam bo zdelo, da so prvenec posneli šele včeraj. Razlika je le, da tokrat fotoaparata ne vihti belopolta študentka, temveč temnopolti slikar, ki je bil v tistem prvem filmu komaj dojenček, ki ga je v bedi povila mati samohranilka. Vse drugo je le nujen časovni preskok. Stolpnice so podrli, a cikel nasilja se nadaljuje. Candyman še vedno v bombone nastavlja britvice, še vedno svoje žrtve para od dimelj do požiralnika, še vedno skoči iz ogledala, če petkrat izgovorite njegovo ime, in še vedno opozarja na družbeno neenakost.
Problem tako znova ni le v morilcu s kljuko namesto roke; problem je širši, problem je socialen. In ker se je vmes zgodilo gibanje Življenja temnopoltih štejejo, rasizem in policijski streli brez opozorila odjeknejo še bolj očitno. Kadri nasilje resda pogosto skrijejo, a njegov odmev vseeno butne po glavi. Seveda – ker je odmev resničen in oprijemljiv, ker izhaja iz družbenega konteksta. Tako očitno je vse skupaj, da tokrat umirajo skoraj izključno belci. Seveda – nekaj ironije mora biti. Pa tudi humorja, kot soscenarist film namreč podpisuje Jordan Peele, komik, režiser in avtor družbenokritičnih hororjev Zbeži! (2017) in Mi (2019). Šele drugi celovečerec mlade režiserke Nie DaCosta se zato bere kot nadaljevanje omenjenih filmov, kot tretji del neuradne trilogije. Novi Candyman zato še bolj kot prej deluje kot povzdignjen glas črne Amerike, a kar je ključno s filmskega vidika – z domiselno fotografijo, tesnobnim vzdušjem in prepričljivo zasedbo deluje tudi znotraj žanra.
