Tilen Gabrovšek je bil do epidemije 24 let vodnik. Tuje turiste je vodil po nekdanji Jugoslaviji, Španiji, Portugalski, Maroku, Jordaniji, Siriji, Omanu in Libiji. Govori angleško, hrvaško, špansko, portugalsko, francosko, arabsko, če je nuja, tudi nemško in italijansko. »Ko sem videl, da je vrag vzel šalo in da z dobrodošlo, a vendarle premajhno državno podporo z družino ne bomo preživeli, sem pomislil, kaj bi lahko počel.«

Odločal se je med prevajanjem, potapljanjem in volanom. Pri prvi možnosti je že iz prakse, v drugi so razmere enake kot v turizmu, tretja pa je pomenila reden in stabilen prihodek. Tako je od lani voznik tovornjaka s polpriklopnikom v mednarodnem prometu. Prevažal je od limon iz Španije do papirja iz Nemčije. Julija in avgusta pa ima opravka z drugačnim tovorom. »Še posebej včeraj sem pogrešal vodenje turistov, ko se mi je, lepo povedano, blato iz odpadnih voda zalepilo na prekucnik in ni hotelo dol. Moral sem vzeti lopato in nekaj kubičnih metrov tega dreka zmetati ven. Takrat se mi je tožilo po tečnih Brazilkah.«

Gre za medosebne odnose

Gabrovšek se bo v turizem vrnil takoj, ko bodo normalni pogoji: »Zdaj me ne zanima. Turizem smo ljudje in ne predstavljam si, kako bi 14 dni vodil goste z masko na obrazu. Veste, ne gre za to, koliko je kakšen zvonik visok, ampak za medosebne odnose.« Nekateri vodniki niso ostali, ker nočejo delati za manjše plačilo, kar Gabrovšek podpira. »Verjetno smo mnogi imeli težke trenutke osebne krize. Tudi sam bi lahko zapadel vanjo. Ko sem pomislil, da se verjetno enako sprašuje prvi violinist berlinske filharmonije, mi je malo odleglo.«

Izpostavil je pereč problem slovenskih turističnih vodnikov, saj se dogaja negativna selekcija, ker odhaja kakovosten kader, ki se bo stežka vrnil. Po drugi strani Gabrovšek upa, da takšna prevetritev ne bo nujno slaba: »Zadnjih deset let je bilo v turističnih segmentih preveč ljudi, ki so bili tam zaradi vira zaslužka in ne zato, ker bi to počeli s strastjo.«

Perspektivna delovna sila

Dominika Koritnik Trepel je pred 27 leti v Benetke vodila svojo prvo skupino. Da prihajajo temni oblaki nad slovenski turizem, je slutila, še preden se je začelo bliskati. Bilo je lani, okoli 12. marca, ko se je službeno vračala iz Hrvaške: »Kot bi bila vojna. Nikjer nikogar. Kmalu mi je postalo jasno, da se bo treba preusmeriti drugam, če želim preživeti. Na srečo sem še imela zaloge, ki si jo vodniki zmeraj pripravimo v mesecih suše.«

Izvedla je še nekaj projektov na zoomu in terenu. »Zaradi teh prihodkov se tudi nisem odločila za državno pomoč. Potem je bilo odlično poletje, saj sem skoraj tri mesece vodila slovenske skupine po Sloveniji. Lansko jesen pa je epidemija spet udarila in takrat sem se preusmerila.« Prevzela je mesto družabnice v domu upokojencev. To počne še danes, a je z eno nogo še vedno v turizmu. Trenutno vodi slovenske skupine v tujino.

Poudarja pomen doživljenjskega izobraževanja turističnih vodnikov, ki ga zaradi trenutnega stanja ni dobro zanemariti: »Vodniki, ki živimo od svojega vodniškega dela, običajno iščemo različna znanja, veščine in specializacije. Jaz sem med drugim muzejska vodnica v petih muzejih, poznan mi je princip virtualnega vodenja, sem čebelarsko-turistična vodnica in vodnica, ki vodi osebe s posebnimi potrebami. Sem tudi avtorica projekta, ki izobražuje vodnike za čebelarski turizem in za dostopni turizem.« K vodenju se namerava v polnosti vrniti takoj, ko bo možno.

Kolumb in Marco Polo v Ljubljani

Sogovornica je že marsikaj slišala o vodnikih na črno. Od tega, da je Kolumb na Ljubljanici parkiral tri galeje, do tega, da so Franceta Prešerna spremenili v Marca Pola. Pri nas je dovoljeno vodenje tujim vodnikom in domačinom, ki za takšno delo nimajo uradnih pooblastil, je pojasnila. To pomeni nelojalno konkurenco in odprta vrata črnemu trgu. »Sosednje države so to uredile in od tujih vodnikov zahtevajo prijavo začasnega dela. Država mora svoje državljane zaščititi.«

Oba sogovornika menita, da je skupnost slovenskih vodnikov, ki opravljajo zahteven poklic, premalo spoštovana. Tudi zadnji boni ne vključujejo njihovih storitev. Zdaj je primeren čas za premislek o manku nadzora nad delom, ki škodi profesionalnemu kadru in navsezadnje samemu ugledu Slovenije kot turistične destinacije.