Naš jezik in naše šole.
V poprejšnjih časih so mislili, da se imajo po šolali učiti le otroci viših stanov in trdili so, naj ljudstvo ostane nevedno, ker jo potem lože vladati. Zares je bilo to primerno temnim časom, v katerih so bili ti stanovi gospodarji, ljudstvo pa uboga čreda. Ali časi se spreminjajo, in človeštvo napreduje, poprej kaj počasi, zdaj hitro, v kakem obziru še prenaglo, n. pr. v znajdbah vojaškega orožja. (…) Zato velja v novejših časih drugo načelo, namreč to, da se ima poduk kolikor le mogoče širiti mej ves narod primerno raznim stanovom. (…)
Prav iz te potrebe, da so poduk kolikor mogoče razširi v ves narod, pri nas v vse narode, izvira samo po sebi, da mora podučni jezik narodni jezik biti, kajti le tako je mogoče učencem nizkih v viših šolah temeljito, hitro in oziroma lahko se učiti in za res napredovati. Ker je pa to zaostalim narodom še bolje treba, nego drugim, morajo prav ti še ostrejše na to gledati, da se tujščina v šole ne vrine kot podučni jezik, tudi v više šole ne. (…)
Sliši se ugovarjati, da je nam jako potreben nemški jezik, ker ne pridemo s slovenščino daleč, in bi morali doma ostajati Slovenci, ki ne znajo nego samo slovensko govoriti. Nu, mi vsi priznavamo, da nam je nemščina v znanstvenem obziru potrebna; toda mi smo po postavi svobodni in imamo sami odločevati, koliko in kako se je hočemo naučiti, vsakako varuhov ne potrebujemo. Nikdar pa se ne sme zarad potrebe kakega tujega jezika naravna prava pot poduka in odgoje zapustiti, najmanj pa v ljudske šole tuj jezik vrivati, ali celo narod potujčevati. Kakor so zdaj naše, posebno srednje šole osnovane, se pa narod germanizuje. (…)
Kadar se bode naša mladina šolala v narodnem jeziku, potem se bode še bolj zavedala svoje narodnosti, nego se zdaj, in tako odgojena mladina vstopivša v javno živenje bode z največo odločnostjo delala za izvršenje našega nar. programa. Dvakrat 10 in več let je minolo, a naše razmere na šolskem polju se niso prav nič zboljšale; glejmo, da ne mine še drugih 10 let tako brezplodno, kajti to bi utegnolo postati za nas osodopolno.
Edinost, 27. avgusta 1884
Slovenski jezik in naše gimnazije.
Karakteristično je za naše žalostne razmere, da se marsikatero velevažno vprašanje, katero ponosno figurira v političnih programih in volilnih oklicih, stvarno ne preudarja, resno ne razpravlja. (…)
Da slovenski rodoljubi uže z davna teže po slovenski višji gimnaziji, kedo jim more to zameriti?! Nemških srednjih šol polakomniti se ne treba; toliko je slovenske učeče se mladine, da se poleg nemške višje gimnazije v Ljubljani in nemške nižje v Kočevji z ozirom na slovensko mladež prav lehko zahteva ustanovitev slovenske srednje šole v glavnem mestu ter preustroj novomeške višje gimnazije v zavod s slovenskim učnim jezikom. S stališča narodne jednakopravnosti se temu ne da ugovarjati, uverjeni smo celo, da bode taka reorganizacija naših zavodov tolažilno vplivala na narodno protivje katero sedaj žalibog že uže toliko let razsaja po naši ožji domovini. (…)
Ljubljanski list, 27. avgusta 1885
Boj za slovensko šolo
je in mora ostati prva točka našega političnega programa, osobito po obmejnih pokrajinah. Kakor je pokazal razvoj razmer do sedaj, moramo z obžalovanjem izjaviti, da je moderna prisilna šola za Slovence danajski dar, in upravičen je dvom, ali ta šola slovenskemu narodu ni več škodovala kot koristila. Koliko slovenskih otrok so našemu narodu izneverile šole ponemčevalnice! Mariborska okolica je žalosten dokaz za to. In kaj naj porečemo o Koroški? Tamkaj so ponemčevalnice požrle na tisoče in tisoče Slovencev. Zadnje deželnozborske volitve so to nanovo dokazale. Nekatere občine, v katerih ne prebiva menda niti tucat Nemcev (n. pr. Možica, Žitaraves, Sv. Tomaž, Grabštajn, Žihpolje itd.), so volile po večini nemško. To je plod modernih ljudskih šol na Koroškem. Zato pa v boj proti tem ponemčevalnicam!
Straža, 2. aprila 1909
Nesramno postopanje na celjski nemški dekliški šoli napram slovenskim otrokom.
26. t. m. posetil je nemško dekliško šolo v Celju školski nadzornik. Med otroci, ki so ga pozdravljali je bila tudi učenka drugega razreda ki ne razume nič nemško, ter je pozdravila nadzornika – slovenski. Ko je učiteljica dotičnega razreda za ta slučaj izvedla je zatožila učenko šolskemu vodju Weissu. Na to je bila učenka iz šole izključena in je morala šolo zapustiti, in samo zaradi – slovenskega pozdrava. Taka je nestrpnost in tako sovraštvo naših »kulturnih« Nemcev in nemškutarjev napram Slovencem in njihovemu jeziku! Slovenski denar, s katerim so obogateli, njim seveda diši, Slovence in njihov jezik pa zaničujejo.
Jutro, 31. marca 1912
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
