Ko sem v torek prebral, da je opozicija zavoljo ministričine bolezni odložila vložitev napovedane interpelacije zoper Simono Kustec, sem se najprej nasmehnil. Ekspeditivnost parlamenta, ko obravnava in odloča o interpelacijah zoper ministre, je namreč taka, da bi vnovično interpelacijo zoper šolsko ministrico tam rešetali šele nekje okrog krompirjevih počitnic, tudi če bi jo v parlamentarni postopek opozicionalci vložili že v tem tednu (letos pozimi, ko se je ministrica prvič zagovarjala pred poslanci, so interpelacijo vložili v začetku februarja, o njej pa so glasovali poldrugi mesec kasneje). Razumel sem, da se neenotna opozicija skriva za gentlemanskimi pojasnili, da bodo z vložitvijo interpelacije počakali, da se ministrica pozdravi in vrne v službo, zato, ker si z njimi kupuje čas, da se poenoti in morda medtem pridobi še kakšen glas podpore, s katerim bi nesposobno članico vlade končno odstavili. A ko sem v nadaljevanju poročila z iste novinarske konference bral, da so liderji opozicije komentirali tudi razvpit incident na Kredarici, mi je njihovo stališče o timingu interpelacije postalo konsistentno, prepričljivo in simpatično, nič več posmeha vredno (kljub morebitnemu taktiziranju).
Razlika v političnem diskurzu in političnem zadržanju, namreč tistim pred planinsko kočo in tistim v centru Ljubljane, je bila očitna in predstavnikom opozicijskih ...
Decembrski čas ni prazničen samo iz očitnih razlogov, temveč ima takrat v prestolnici praznik tudi ilustracija, umetniški izraz, ki postaja vse bolj...
Mariborsko višje sodišče je ugodilo pritožbi tožilke in odločilo, da je Šočri Mehmeti bivšo partnerico poskušal umoriti, ne ubiti, zaradi česar mu je...
Turist je ena najbolj nenavadnih človeških podvrst. Bitje, ki se odpravi nekam, za koder je – bržkone od drugih turistov – slišal, da je tam lepo. A...
